< Job 4 >
1 Then Eliphaz the Temanite replied:
Potem je Elifáz Temánec odgovoril in rekel:
2 “If one ventures a word with you, will you be wearied? Yet who can keep from speaking?
» Če se poskušamo posvetovati s teboj, ali boš užaloščen? Toda kdo se lahko vzdrži pred govorjenjem?
3 Surely you have instructed many, and have strengthened their feeble hands.
Glej, mnoge si poučeval in okrepil si šibke roke.
4 Your words have steadied those who stumbled; you have braced the knees that were buckling.
Tvoje besede so podpirale tistega, ki je padal in krepil si slabotna kolena.
5 But now trouble has come upon you, and you are weary. It strikes you, and you are dismayed.
Toda sedaj je to prišlo nadte in ti slabiš; dotika se te in si zaskrbljen.
6 Is your reverence not your confidence, and the uprightness of your ways your hope?
Mar ni to tvoj strah, tvoje zaupanje, tvoje upanje in poštenost tvojih poti?
7 Consider now, I plead: Who, being innocent, has ever perished? Or where have the upright been destroyed?
Spomni se, prosim te, kdo se je kdajkoli pogubil, pa je bil nedolžen? Ali kje so bili pravični odsekani?
8 As I have observed, those who plow iniquity and those who sow trouble reap the same.
Celo kakor sem jaz videl, tisti, ki orjejo krivičnost in sejejo zlobnost, isto [tudi] požanjejo.
9 By the breath of God they perish, and by the blast of His anger they are consumed.
Z Božjim udarcem umrejo in z dihom njegovih nosnic so použiti.
10 The lion may roar, and the fierce lion may growl, yet the teeth of the young lions are broken.
Rjovenje leva, glas krutega leva in zobje mladih levov so zlomljeni.
11 The old lion perishes for lack of prey, and the cubs of the lioness are scattered.
Star lev gine zaradi pomanjkanja plena, mladiči arogantnega leva pa so razkropljeni naokoli.
12 Now a word came to me secretly; my ears caught a whisper of it.
Torej stvar je bila na skrivnem privedena k meni in moje uho je nekaj tega sprejelo.
13 In disquieting visions in the night, when deep sleep falls on men,
V mislih od nočnih videnj, ko na človeka pade globoko spanje,
14 fear and trembling came over me and made all my bones shudder.
je strah prišel nadme in trepetanje, kar je vsem mojim kostem povzročilo, da so se tresle.
15 Then a spirit glided past my face, and the hair on my body bristled.
Potem je duh zdrsnil mimo mojega obraza, dlake mojega mesa so se naježile.
16 It stood still, but I could not discern its appearance; a form loomed before my eyes, and I heard a whispering voice:
Ta je mirno stal, toda nisem mogel razločiti njegove oblike. Podoba je bila pred mojimi očmi, tam je bila tišina in zaslišal sem glas, rekoč:
17 ‘Can a mortal be more righteous than God, or a man more pure than his Maker?
›Ali bo smrten človek pravičnejši kakor Bog? Ali bo človek čistejši kakor njegov stvarnik?
18 If God puts no trust in His servants, and He charges His angels with error,
Glej, nobenega zaupanja ne polaga v svoje služabnike in njegovi angeli so zadolženi z neumnostjo.
19 how much more those who dwell in houses of clay, whose foundations are in the dust, who can be crushed like a moth!
Kako veliko manj v tiste, ki prebivajo v ilnatih hišah, katerih temelj je prah, ki so zdrobljene pred moljem?
20 They are smashed to pieces from dawn to dusk; unnoticed, they perish forever.
Uničeni so od jutra do večera, pogubljajo se na veke, ne da bi se kdorkoli oziral na to.
21 Are not their tent cords pulled up, so that they die without wisdom?’
Mar ni njihova odličnost, ki je v njih, odšla proč? Umirajo, celo brez modrosti.‹«