Salme 12

1 (Til sangmesteren. Efter den ottende. En salme af David.) HERRE, hjælp, thi de fromme er borte, svundet er Troskab blandt Menneskens Børn;

Pomagaj, Gospod, kajti bogaboječi človek izginja, kajti zvesti izmed človeških otrok slabi.

2 de taler Løgn, den ene til den anden, med svigefulde Læber og tvedelt Hjerte.

Prazne reči govorijo vsak s svojim bližnjim. Govorijo z laskavimi ustnicami in dvoličnim srcem.

3 Hver svigefuld Læbe udrydde HERREN, den Tunge, der taler store Ord,

Gospod bo iztrebil vse laskave ustnice in jezik, ki govori ponosne stvari,

4 dem, som siger: "Vor Tunge gør os stærke, vore Læber er med os, hvo er vor Herre?"

ki so rekli: »S svojim jezikom bomo prevladali, naše ustnice so naša last. Kdo je gospodar nad nami?«

5 "For armes Nød og fattiges Suk vil jeg nu stå op", siger HERREN, "jeg frelser den, som man blæser ad."

»Zaradi zatiranja siromašnega, zaradi vzdihovanja pomoči potrebnega se bom sedaj vzdignil, « govori Gospod, »postavil ga bom na varno pred tistim, ki se napihuje nad njim.«

6 HERRENs Ord er rene Ord, det pure, syvfold lutrede Sølv.

Gospodove besede so čiste besede; kakor srebro, preizkušeno v zemljini talilni peči, sedemkrat prečiščeno.

7 HERRE, du vogter os, værner os evigt mod denne Slægt.

Ti jih boš varoval, oh Gospod, pred tem rodom jih boš ohranil na veke.

8 De gudløse færdes frit overalt, når Skarn ophøjes blandt Menneskens Børn.

Zlobni hodijo na vsaki strani, ko so najnizkotnejši ljudje povišani.