Højsangen 5

1 Jeg kommer i min Have, min Søster, min Brud, jeg plukker min Myrra og Balsam, jeg spiser min Honning og Saft, jeg drikker min Vin og Mælk. Venner, spis og drik og berus jer i Kærlighed!

Prišel sem v svoj vrt, moja sestra, moja nevesta. Nabral sem svojo miro s svojo dišavo, pojedel sem svoje satovje s svojim medom, popil sem svoje vino s svojim mlekom. Jejta, oh prijatelja, pijta, da, obilno pijta, oh ljubljena.

2 Jeg sov, men mit Hjerte vaaged; tys, da banked min Ven: »Luk op for mig, o Søster, min Veninde, min Due, min rene, thi mit Hoved er fuldt af Dug, mine Lokker af Nattens Draaber.«

Spim, toda moje srce bedi. To je glas mojega ljubljenega, ki trka, rekoč: »Odpri mi, moja sestra, moja ljubezen, moja golobica, moja neomadeževana, kajti moja glava je napolnjena z roso in moji prameni z nočnimi kapljami.«

3 Jeg har taget min Kjortel af, skal jeg atter tage den paa? Jeg har tvættet mine Fødder, skal jeg atter snavse dem til?

Slekla sem svoj plašč, kako naj ga oblečem? Umila sem svoja stopala, kako naj jih omadežujem?

4 Gennem Gluggen rakte min Ven sin Haand, det brusede stærkt i mit Indre.

Moj ljubljeni je svojo roko položil pri lini od vrat in moja notranjost je bila spodbujena zanj.

5 Jeg stod op og aabned for min Ven; mine Hænder drypped af Myrra, mine Fingre af flydende Myrra, da de rørte ved Laasens Haandtag.

Vstala sem, da odprem svojemu ljubljenemu in moje roke so kapljale z miro in moji prsti s sladko dišečo miro na ročaje zapaha.

6 Saa lukked jeg op for min Ven, men min Ven var gaaet sin Vej. Jeg var ude af mig selv ved hans Ord. Jeg søgte, men fandt ham ikke, kaldte, han svared mig ikke.

Odprla sem svojemu ljubljenemu, toda moj ljubljeni se je umaknil in izginil. Moji duši ni zadostovalo, ko je govoril. Iskala sem ga, toda nisem ga mogla najti; klicala sem ga, toda ni mi dal odgovora.

7 Vægterne, som færdes i Byen, traf mig, de slog og saared mig; Murens Vægtere rev Kappen af mig.

Stražarji, ki so šli okoli mesta, so me našli, udarili so me, ranili so me. Čuvaji obzidja so mi odvzeli moje zagrinjalo.

8 Jeg besværger eder, Jerusalems Døtre: Saafremt I finder min Ven, hvad skal I da sige til ham? At jeg er syg af Kærlighed!

Naročam vam, oh hčere jeruzalemske, če najdete mojega ljubljenega, da mu poveste, da sem bolna od ljubezni.

9 »Hvad Fortrin har da din Ven, du fagreste blandt Kvinder? Hvad Fortrin har da din Ven, at du besværger os saa?«

Kaj je tvoj ljubljeni več kakor drug ljubljeni, oh najlepša med ženami? Kaj je tvoj ljubljeni več kakor drug ljubljeni, da nas ti tako bremeniš?

10 Min Ven er hvid og rød, herlig blandt Titusinder,

Moj ljubljeni je bel in rdečkast, vodilen med deset tisoči.

11 hans Hoved er det fineste Guld, hans Lokker er Ranker, sorte som Ravne,

Njegova glava je kakor najbolj čisto zlato, njegovi prameni so košati in črni kakor krokar.

12 hans Øjne som Duer ved rindende Bække, badet i Mælk og siddende ved Strømme,

Njegove oči so kakor oči golobice pri rekah vodá, umite z mlekom in primerno postavljene.

13 hans Kinder som Balsambede, Skabe med Vellugt, hans Læber er Liljer, de drypper af flydende Myrra,

Njegova lica so kakor postelja iz dišav, kakor dišeče cvetlice. Njegove ustnice [so] podobne lilijam, ki kapljajo sladko dišečo miro.

14 hans Hænder er Stænger af Guld, fyldt med Rubiner, hans Liv en Elfenbensplade, besat med Safirer,

Njegove roke so kakor niz zlatih prstanov napolnjene z berilom. Njegov trebuh je kakor svetla slonovina, prevlečena s safirji.

15 hans Ben er Søjler af Marmor Paa Sokler af Guld, hans Skikkelse som Libanon, herlig som Cedre,

Njegove noge so kakor marmorni stebri, postavljeni na podstavke iz čistega zlata. Njegovo obličje je kakor Libanon, odlično kakor cedre.

16 hans Gane er Sødme, han er idel Ynde. Saadan er min elskede, saadan min Ven, Jerusalems Døtre.

Njegova usta so najbolj sladka. Da, on je povsem očarljiv. To je moj ljubljeni in to je moj prijatelj. Oh hčere jeruzalemske.