Salme 137

1 Ved Babels Floder, der sad vi og græd, naar Zion randt os i Hu.

Ob babilonskih rekah, tam smo se usedli; da, jokali smo, ko smo se spominjali Siona.

2 Vi hængte vore Harper i Landets Pile.

Svoje harfe smo obesili na vrbe v njegovi sredi.

3 Thi de, der havde bortført os, bad os synge, vore Bødler bad os være glade: »Syng os af Zions Sange!«

Kajti tam so tisti, ki so nas odvedli proč ujete, od nas zahtevali pesem in tisti, ki so nas opustošili, so od nas zahtevali veselje, rekoč: »Zapojte nam eno izmed sionskih pesmi.«

4 Hvor kan vi synge HERRENS Sange paa fremmed Grund?

Kako naj bi v tuji deželi peli Gospodovo pesem?

5 Jerusalem, glemmer jeg dig, da visne min højre!

Če jaz pozabim tebe, oh Jeruzalem, naj moja desnica pozabi svojo spretnost.

6 Min Tunge hænge ved Ganen, om ikke jeg ihukommer dig, om ikke jeg sætter Jerusalem over min højeste Glæde!

Če se te jaz ne spomnim, naj se moj jezik prilepi k nebu mojih ust, če ne povišam Jeruzalema nad svojo glavno radost.

7 HERRE, ihukom Edoms Sønner for Jerusalems Dag, at de raabte: »Nedbryd, nedbryd lige til Grunden!«

Spomni se, oh Gospod, na Jeruzalemov dan otrok Edóma, ki so rekli: »Izbrišite ga, izbrišite ga, celo do njegovih temeljev.«

8 Du Babels Datter, du Ødelægger! Salig den, der gengælder dig, hvad du gjorde imod os!

Oh hči babilonska, ki boš uničena, srečen bo tisti, ki te poplača, kakor si nam ti služila.

9 Salig den, der griber dine spæde og knuser dem mod Klippen!

Srečen bo tisti, ki zgrabi in trešči tvoje malčke ob kamne.