Salme 12

1 Til Sangmesteren. Efter den ottende. En Salme af David.

Pomagaj, Gospod, kajti bogaboječi človek izginja, kajti zvesti izmed človeških otrok slabi.

2 HERRE, hjælp, thi de fromme er borte, svundet er Troskab blandt Menneskens Børn;

Prazne reči govorijo vsak s svojim bližnjim. Govorijo z laskavimi ustnicami in dvoličnim srcem.

3 de taler Løgn, den ene til den anden, med svigefulde Læber og tvedelt Hjerte.

Gospod bo iztrebil vse laskave ustnice in jezik, ki govori ponosne stvari,

4 Hver svigefuld Læbe udrydde HERREN, den Tunge, der taler store Ord,

ki so rekli: »S svojim jezikom bomo prevladali, naše ustnice so naša last. Kdo je gospodar nad nami?«

5 dem, som siger: »Vor Tunge gør os stærke, vore Læber er med os, hvo er vor Herre?«

»Zaradi zatiranja siromašnega, zaradi vzdihovanja pomoči potrebnega se bom sedaj vzdignil, « govori Gospod, »postavil ga bom na varno pred tistim, ki se napihuje nad njim.«

6 »For armes Nød og fattiges Suk vil jeg nu staa op«, siger HERREN, »jeg frelser den, som man blæser ad.«

Gospodove besede so čiste besede; kakor srebro, preizkušeno v zemljini talilni peči, sedemkrat prečiščeno.

7 HERRENS Ord er rene Ord, det pure, syvfold lutrede Sølv.

Ti jih boš varoval, oh Gospod, pred tem rodom jih boš ohranil na veke.

8 HERRE, du vogter os, værner os evigt mod denne Slægt. De gudløse færdes frit overalt, naar Skarn ophøjes blandt Menneskens Børn.

Zlobni hodijo na vsaki strani, ko so najnizkotnejši ljudje povišani.