< Jeremiáš 10 >
1 Slyšte slovo toto, kteréž mluví k vám Hospodin, ó dome Izraelský.
Prisluhnite besedi, ki vam jo govori Gospod, oh hiša Izraelova:
2 Takto praví Hospodin: Cestě pohanů neučte se, aniž se znamení nebeských děste, neboť se jich děsí pohané.
»Tako govori Gospod: ›Ne uči se poti poganov in ne bodi zaprepaden ob znamenjih z neba, kajti pogani so zaprepadeni ob njih.
3 Ustanovení zajisté těch národů jsou pouhá marnost. Nebo setna dřevo sekerou v lese, dílo rukou řemeslníka,
Kajti običaji ljudstva so prazni, kajti nekdo s sekiro poseka drevo iz gozda, delo delavčevih rok.
4 Stříbrem a zlatem ozdobí je, hřebíky a kladivy utvrzují je, aby se neviklalo.
Okrasijo ga s srebrom in zlatom; pritrdijo ga z žeblji in kladivi, da se ne premika.
5 Jsou jako palmový špalek tvrdý, ani nemluví; nošeni býti musejí, nebo choditi nemohou. Nebojtež se jich, nebo zle učiniti nemohou, aniž také dobře učiniti mohou.
Pokončni so kakor palmovo drevo, toda ne govorijo. Morajo jih nositi, ker ne morejo hoditi. Ne bojte se jih, kajti ne morejo storiti zla niti ni v njih, da delajo dobro.‹«
6 Z nichž není žádného tobě podobného, ó Hospodine; veliký jsi, i jméno tvé veliké jest v moci.
Ker ne obstaja nihče podoben tebi, oh Gospod; ti si velik in tvoje ime je veliko v moči.
7 Kdož by se nebál tebe, králi národů? Na tebeť zajisté to sluší, poněvadž mezi všemi mudrci národů, i ve všem království jejich nikdá nebylo podobného tobě.
Kdo se te ne bi bal, oh kralj narodov? Kajti tebi to pripada, glede na to, da med vsemi modrimi možmi narodov in med vsemi njihovimi kraljestvi, ni tam nikogar podobnega tebi.
8 A však ze spolka zhlupěli, a blázni jsou; z dřeva učiti se jest pouhá marnost.
Toda oni so vsi skupaj brutalni in nespametni. Kos lesa je nauk ničevosti.
9 Stříbro tažené z zámoří přivážíno bývá, a zlato z Ufaz, dílo řemeslníka a rukou zlatníka; z postavce modrého a šarlatový jest oděv jejich, všecko to jest dílo umělých.
Srebro, sploščeno na ploščice, je prineseno iz Taršíša in zlato iz Ufáza, delo delavca in iz rok livarja. Modra in vijolična so njihova oblačila. Vsa so delo spretnih ljudi.
10 Ale Hospodin jest Bůh pravý, jest Bůh živý a král věčný, před jehož prchlivostí země se třese, aniž mohou snésti národové rozhněvání jeho.
Toda Gospod je resničen Bog, on je živi Bog in večen kralj. Ob njegovem besu bo zemlja trepetala in narodi ne bodo zmožni prenesti njegovega ogorčenja.
11 (Takto říkejte jim: Bohové ti, kteříž nebe ani země neučinili, nechť zahynou z země, a nechť jich není pod nebem.)
Tako jim boste govorili: › Celó bogovi, ki niso naredili neba in zemlje, bodo izginili z zemlje in izpod tega neba.‹«
12 Kterýž učinil zemi mocí svou, kterýž utvrdil okršlek světa moudrostí svou, a opatrností svou roztáhl nebesa.
S svojo močjo je naredil zemljo, s svojo modrostjo je osnoval zemeljski [krog] in s svojo preudarnostjo razprostrl nebo.
13 Kterýžto když vydává hlas, ječení vod bývá na nebi, a kterýž působí to, aby vystupovaly páry od kraje země, blýskání s deštěm přivodí, a vyvodí vítr z pokladů svých.
Kadar izusti svoj glas, je tam množica vodá v nebesih in meglicam povzroča, da se dvigujejo od koncev zemlje; on dela bliskanje z dežjem in iz svojih zakladnic prinaša veter.
14 Tak zhlupěl každý člověk, že nezná toho, že zahanben bývá každý zlatník pro rytinu; nebo slitina jeho jest faleš, a není ducha v nich.
Vsak človek je v svojem spoznanju brutalen. Vsak livar je zbegan z rezano podobo, kajti njegova ulita podoba je neresnica in tam ni diha v njih.
15 Marnost jsou a dílo podvodů; v čas, v němž je navštívím, zahynou.
Ničevost so in delo zmot. V času njihovega obiskanja bodo izginili.
16 Neníť podobný těmto díl Jákobův, nebo on jest stvořitel všeho; Izrael tolikéž jest pokolení dědictví toho, jehož jméno jest Hospodin zástupů.
Jakobov delež ni podoben njihovemu, kajti on je tvorec vseh stvari; in Izrael je palica njegove dediščine. Gospod nad bojevniki je njegovo ime.
17 Sbeř z země koupi svou, ty kteráž bydlíš v pevnosti této.
Zberi svoje blago iz dežele, oh prebivalec iz trdnjave.
18 Nebo takto praví Hospodin: Aj, já vyhodím z praku obyvatele země této pojednou, a ssoužím je, aby shledali toto:
Kajti tako govori Gospod: ›Glej, naenkrat bom izvrgel prebivalce dežele in jih spravil v tegobo, da bodo lahko našli, [da je] to tako.
19 Běda mně pro setření mé, přebolestná jest rána má, ješto jsem já byl řekl: Jistě tuto nemoc budu moci snésti.
Gorje mi za mojo poškodbo! Moja rana je boleča. Toda rekel sem: »Resnično, to je žalost in jaz jo moram nositi.
20 Stan můj popléněn jest, a všickni provazové moji potrháni jsou. Synové moji odebrali se ode mne, a není žádného; není žádného, kdo by více rozbíjel stan můj, a roztáhl kortýny mé.
Moje šotorsko svetišče je oplenjeno in vse moje vrvi so pretrgane, moji otroci so odšli od mene in jih ni, nikogar ni, da bi še razpenjal moj šotor in da bi postavljal moje zavese.
21 Nebo zhlupěli pastýři, a Hospodina se nedotazovali; protož nevede se jim šťastně, a všecko stádo pastvy jejich rozptýleno jest.
Kajti pastirji so postali brutalni in niso iskali Gospoda, zato ne bodo uspeli in vsi njihovi tropi bodo razkropljeni.
22 Aj, pověst jistá přichází, a pohnutí veliké z země půlnoční, aby obrácena byla města Judská v pustinu a v příbytek draků.
Glej, hrup objave je prišel in veliko razburjenje iz severne dežele, da bi Judova mesta naredil opustošena in brlog zmajev.
23 Vím, Hospodine, že není v moci člověka cesta jeho, aniž jest v moci muže toho, kterýž chodí, aby spravoval krok svůj.
Oh Gospod, vem, da človekova pot ni v njem samem, tega ni v človeku, ki hodi, da usmerja svoje korake.
24 Kárej mne, Hospodine, však milostivě, ne v hněvě svém, abys nesetřel mne.
Oh Gospod, grajaj me, toda s sodbo; ne v svoji jezi, da me ne bi privedel v nič.
25 Vylí hněv svůj na ty národy, kteříž tebe neznají, a na rodiny, kteréž jména tvého nevzývají; nebo zžírají Jákoba, a tak zžírají jej, aby jej všeho sežrali, a obydlí jeho v poustku obrátili.
Svojo razjarjenost izlij na pogane, ki te ne poznajo in na družine, ki ne kličejo k tvojemu imenu, kajti pojedli so Jakoba in ga požrli in ga pogoltnili ter njegovo prebivališče naredili zapuščeno.