Ruta 1
1 U ono vrijeme kada su vladali suci nastala glad u zemlji, pa iz Betlehema Judina jedan čovjek ode sa svojom ženom i sa svoja dva sina da se naseli na Moapskim poljanama.
Pripetilo se je torej v dneh, ko so vladali sodniki, da je bila v deželi lakota. In nek mož iz Judovega Betlehema je odšel, da začasno prebiva v moábski deželi, on in njegova žena in njegova dva sinova.
2 Taj se čovjek zvao Elimelek, žena mu Noemi, a dva njegova sina: Mahlon i Kiljon; svi bijahu Efraćani iz Betlehema Judina. Stigoše na Moapske poljane i tu se nastaniše.
Ime moža je bilo Eliméleh, ime njegove žene pa Naomí in ime njegovih dveh sinov Mahlón in Kiljón, Efrátejci iz Judovega Betlehema. Prišli so v moábsko deželo in tam ostali.
3 Tada Elimelek, Noemin muž, umrije, i ona osta sama sa svoja dva sina.
Naomín soprog Eliméleh je umrl in bila je zapuščena in njena dva sinova.
4 Oni se oženiše Moapkama; jedna se zvala Orpa, a druga Ruta. I tu proboraviše deset godina.
In vzela sta si ženi izmed moábskih žensk. Ime ene je bilo Orpa, ime druge pa je bilo Ruta. In tam so prebivali okoli deset let.
5 Onda umriješe i Mahlon i Kiljon, i tako Noemi osta i bez svoja dva sina i bez svoga muža.
Tudi Mahlón in Kiljón, oba izmed njiju, sta umrla. In ženska je bila zapuščena od svojih dveh sinov in od svojega soproga.
6 Tada se ona diže sa svojim snahama da ode s Moapskih poljana jer je čula na Moapskim poljanama da je Jahve pohodio narod svoj i dao mu kruha.
Potem je vstala s svojima snahama, da bi se lahko vrnila iz moábske dežele, kajti v moábski deželi je slišala, kako je Gospod obiskal svoje ljudstvo, ko jim je dajal kruh.
7 Ode, dakle, ona iz mjesta gdje je živjela, a s njome i njezine snahe; krenuše na put da se vrate u zemlju Judinu.
Zato je odšla iz kraja, kjer je bila in njeni dve snahi z njo in odšle so na pot, da se vrnejo v Judovo deželo.
8 Noemi tada reče svojim dvjema snahama: “Vratite se svaka domu majke svoje! Neka vam Jahve bude milostiv kao što vi bijaste pokojnicima i meni.
Naomí je svojima dvema snahama rekla: »Pojdita, vrnita se vsaka k hiši svoje matere. Gospod naj prijazno postopa z vama, kakor sta vidve postopali z mrtvima in z menoj.
9 Neka vam Jahve udijeli da obje nađete mir, svaka u domu svoga muža!” I poljubi ih, a one briznuše u plač.
Gospod naj vama zagotovi, da bosta lahko našli počitek, vsaka izmed vaju, v hiši svojega soproga.« Potem ju je poljubila. Oni pa sta povzdignili svoj glas in zajokali.
10 I rekoše joj: “Ne! Mi ćemo s tobom, tvome narodu.”
Rekli sta ji: »Zagotovo se bova s teboj vrnili k tvojemu ljudstvu.«
11 Ali im reče Noemi: “Vratite se natrag, kćeri moje! Zašto biste išle sa mnom? Zar ću još imati sinova u utrobi svojoj da vam budu muževi?
Naomí je rekla: »Obrnita se, moji hčeri. Čemu hočeta iti z menoj? Mar je v moji maternici vendar še kaj sinov, da bi bili vajini soprogi?
12 Vratite se natrag, kćeri moje, idite samo! Odviše sam stara, nisam za udaju. Pa i kad bih rekla: 'Imam nade da se udam još noćas i da rodim sinove' -
Ponovno se obrnita, moji hčeri, pojdita svojo pot, kajti prestara sem, da bi imela soproga. Če bi rekla, imam upanje, če bi tudi nocoj imela soproga in bi mu tudi rodila sinove,
13 zar biste mogle čekati da odrastu i zar biste radi njih ostale neudate? Ne, kćeri moje, tuga bi moja bila veća od vaše, jer se ruka Jahvina digla na me.”
bi se zadrževali zanju dokler ne bi odrasla? Bi ostali zanju, da ne bi imeli soprogov? Ne, moji hčeri, kajti to me zelo žalosti zaradi vaju, da se je Gospodova roka iztegnila zoper mene.«
14 One i opet zaplakaše i zajecaše. Orpa poljubi svoju svekrvu i vrati se, a Ruta ostade s njom.
Povzdignili sta glas in ponovno zajokali. Orpa je poljubila svojo taščo, toda Ruta se je trdno pridružila k njej.
15 Noemi joj reče: “Eto vidiš, jetrva se tvoja vratila narodu svome i bogu svome: vrati se i ti za jetrvom svojom!”
Rekla je: »Glej, tvoja svakinja je odšla nazaj k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom. Vrni se za svojo svakinjo.«
16 A Ruta joj odgovori: “Nemoj me tjerati da te ostavim i da odem od tebe: jer kamo ti ideš, idem i ja i gdje se ti nastaniš, nastanit ću se i ja; tvoj narod moj je narod i tvoj Bog moj je Bog.
Ruta pa je rekla: »Ne zahtevaj, da te zapustim ali da se vrnem od sledenja za teboj, kajti kamor greš ti, bom šla jaz. In kjer ti prenočuješ, bom prenočevala jaz. Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog [bo] moj Bog.
17 Gdje ti umreš, umrijet ću i ja, gdje tebe pokopaju, pokopat će i mene. Neka mi Jahve uzvrati svakim zlom i nevoljom ako me što drugo, osim smrti, rastavi od tebe.”
Kjer ti umreš, bom umrla jaz in tam bom pokopana. Gospod naj mi tako stori in še več, če bi karkoli razen smrti, ločilo tebe in mene.«
18 Videći gdje je tvrdo naumila da ide s njom, prestade je odvraćati.
Ko je videla, da je bila neomajnega mišljenja, da gre z njo, potem je opustila, da ji prigovarja.
19 Tako su zajedno išle dok ne dođoše u Betlehem. A kad dođoše u Betlehem, sav se grad uzbudi zbog njih. “Ma je li ovo Noemi?” - pitahu žene.
Tako sta obe odšli, dokler nista prišli v Betlehem. Pripetilo se je, ko sta prišli v Betlehem, da je bilo vse mesto vznemirjeno glede njiju in rekli so: » Ali ni to Naomí?«
20 A ona im odgovaraše: “Ne zovite me više Noemi nego me zovite Mara; jer me Šadaj gorčinom ispunio!
Odgovorila jim je: »Ne imenujte me Naomí, imenujte me Mara, kajti Vsemogočni je zelo grenko postopal z menoj.
21 Odavde sam otišla punih ruku, a sad me Jahve vraća bez igdje ičega. Zašto me zovete Noemi kad Jahve posvjedoči protiv mene i Svemogući me u tugu zavi?”
Odšla sem polna, Gospod pa me je ponovno privedel domov prazno. Zakaj me torej imenujete Naomí, glede na to, da je Gospod pričeval zoper mene in me je Vsemogočni prizadel?«
22 Tako se vrati Noemi s Rutom Moapkom, snahom svojom, s Moapskih poljana. Stigle su u Betlehem baš kad je počela žetva ječma.
Tako se je Naomí vrnila in z njo njena snaha Moábka Ruta, ki sta se vrnili iz moábske dežele. V Betlehem sta prišli ob začetku ječmenove žetve.
