Psalmi 74
1 Poučna pjesma. Asafova. Zašto si, Bože, posve zabacio, zašto kiptiš gnjevom na ovce paše svoje?
Pesem ukovita, Asafu. Zakaj, Bog, zametaš vekomaj, vedno kadí se jeza tvoja v čedo paše tvoje!
2 Sjeti se zajednice koju si davno stekao, plÓemena koje namače kao svoju baštinu i brda Siona gdje si Šator svoj udario!
Spomni se občine svoje; da si prej pridobil, odkupil rod posesti svoje, da je to gora Sijonska, na kateri si prebival.
3 Korakni k ruševinama vječnim - sve je u Svetištu razorio neprijatelj.
Vzdigni noge svoje na večne podrtije, na vse zlo, kar ga dela sovražnik v svetem kraji.
4 Protivnici tvoji vikahu posred skupštine tvoje, znakove svoje postaviše k'o pobjedne znakove.
Rujoveč so sovražniki tvoji sredi zbirališč tvojih postavili znamenja svoja, za znamenja.
5 Bijahu kao oni koji mašu sjekirom po guštari,
Za plemenitega so imeli izmed njih vsakega, kakor je dvigal kvišku nad zapleteno lesovje sekire.
6 sjekirom i maljem vrata mu razbijali.
Še zdaj bijejo izdolbene podobe njegove vkup s kolom in s kladivi.
7 Ognju predadoše Svetište tvoje, do zemlje oskvrnuše Prebivalište tvoga imena.
Zažgali so svetišča tvoja, pahnili so na tla in oskrunili prebivališče tvojega imena.
8 Rekoše u srcu: “Istrijebimo ih zajedno; spalite sva svetišta Božja na zemlji!”
Rekli so v srci svojem: Zgrabimo ga vsi vkup; zapalili so vsa zbirališča Boga mogočnega, in pahnili jih na tla.
9 Ne vidimo znakova svojih, proroka više nema, i nitko među nama ne zna dokle ...
Znamenj naših ne vidimo, ni več preroka, in ni ga pri nas, ki bi vedel, doklej.
10 Dokle će se još, o Bože, dušmanin rugati? Hoće li protivnik dovijeka prezirati ime tvoje?
Doklej, o Bog, bode zasramoval sovražnik, dražil bode neprijatelj ime tvoje vekomaj?
11 Zašto povlačiš ruku, zašto u krilu sakrivaš desnicu svoju?
Zakaj odtezaš roko svojo, in desnico svojo? Iz srede nedrija svojega strahúj.
12 No Bog je moj kralj od davnine, on koji posred zemlje spasava!
Saj Bog je kralj moj že od nekdaj, delajoč blaginjo sredi zemlje.
13 Ti svojom silom rasječe more, smrska glave nakazama u vodi.
Ti si razklal v moči svoji morje; razbil si zmajem glave v vodah.
14 Ti si Levijatanu glave zdrobio, dao ga za hranu nemanima morskim.
Ti si razbil somu glave, dajal si hrane samemu ljudstvu, potujočemu skozi puščavo.
15 Ti si dao da provre izvor i bujica, ti si presušio rijeke nepresušne.
Ti si odprl studenec in potok; ti posušaš reke mogočne.
16 Tvoj je dan i noć je tvoja, ti učvrsti mjesec i sunce;
Tvoj je dan, in tvoja noč; ti si napravil luč njeno in solnce.
17 ti sazda sve granice zemlji, ti stvori ljeto i zimu.
Ti si postavil vse meje zemlji; samo poletje in zimo napravil si tí.
18 Spomeni se ovoga: dušmanin ti se rugaše, Jahve, i bezumni narod pogrdi ime tvoje.
Spomni se vendar tega, da sovražnik zasramuje, o Gospod, in da ljudstvo nespametno draži ime tvoje.
19 Ne predaj jastrebu život grlice svoje, i život svojih siromaha ne zaboravi zauvijek!
Ne dajaj tistemu krdelu življenja grlice svoje, krdela ubozih svojih ne pozabi vekomaj.
20 Pogledaj na Savez svoj, jer svi su zakuci zemlje puni tmina i nasilja.
Ozri se na zavezo, ker napolnjeni so najskrivnejši kraji zemlje, silovitosti so jama.
21 Ne daj da jadnik otiđe postiđen: neka siromah i ubog hvale ime tvoje!
Kdor je ponižan, naj se ne vrne zmeden; ubogi in potrebni naj hvalita ime tvoje.
22 Ustani, Bože, zauzmi se za svoju parnicu, spomeni se pogrde koju ti bezumnik svaki dan nanosi.
Vstani, o Bog; potegni se za pravdo svojo; spomni se zasramovanja svojega, katero ti dela nespametni vsak dan.
23 Ne zaboravi vike neprijatelja svojih: buka buntovnika još se diže k tebi!
Ne pozabi glasú sovražnikov svojih; ropota spenjajočih se v té, ki se množi vedno.
