Psalmi 73
1 Psalam. Asafov Kako je dobar Bog čestitima, Bog onima koji su čista srca!
Resnično, Bog je dober do Izraela, torej tistim, ki so čistega srca.
2 A meni umalo noge ne posrnuše, zamalo koraci ne okliznuše,
Toda kar se mene tiče, so moja stopala skoraj odšla, moji koraki so malodane spodrsnili.
3 jer zločincima zavidjeh motreći sreću grešnika.
Kajti bil sem nevoščljiv nad nespametnimi, ko sem videl uspevanje zlobnih.
4 Nikakvu patnju ne snose, pretilo je tijelo njihovo.
Kajti v njihovi smrti ni vezi, vendar je njihova moč trdna.
5 Ne žive u mukama smrtnika, ljudske ih nevolje ne biju.
Niso v stiski, kakor drugi ljudje niti niso trpinčeni kakor drugi ljudje.
6 Stoga je oholost ogrlica vratu njihovu, a nasilje haljina koja ih pokriva.
Zato jih ošabnost obdaja naokoli kakor veriga, nasilje jih pokriva kakor obleka.
7 Iz pretila srca izlazi opakost njihova, srca im se prelijevaju ispraznim tlapnjama.
Njihove oči izstopajo z mastnostjo. Imajo več, kot si lahko želi srce.
8 Podsmjehuju se i zlobno govore, nasiljem prijete odozgo.
Izprijeni so in glede zatiranja govorijo zlobno, govorijo vzvišeno.
9 Ustima na nebo nasrću, a jezik se njihov obara na zemlju.
Svoja usta postavljajo zoper nebesa in njihov jezik hodi po zemlji.
10 Zato moj narod za njima leti i srče obilne vode
Zato se njegovo ljudstvo vrača sèm in iztisnjene so jim polne čaše vode.
11 pa veli: “Kako da dozna Bog? Spoznaje li Svevišnji?”
Pravijo: »Kako Bog ve? In ali je znanje v Najvišjem?«
12 Eto, takvi su grešnici: uvijek spokojni, bogatstvo zgrću.
Glej, to so brezbožni, ki uspevajo v svetu, povečujejo se v bogastvih.
13 Jesam li, dakle, samo ja uzalud čuvao srce čisto i u nedužnosti prao ruke
Resnično sem zaman očistil svoje srce in svoje roke umil v nedolžnosti.
14 kad sam primao udarce svaki dan i kaznu jutro za jutrom?
Kajti ves dan sem bil trpinčen in kaznovan vsako jutro.
15 Da sam kazao: “Govorit ću kao i oni”, izdao bih rod sinova tvojih.
Če rečem: »Govoril bom na ta način, « glej, bi se pregrešil zoper rod tvojih otrok.
16 Promišljah tada da bih spoznao: al' mi se učini mučno u očima mojim
Ko sem premišljeval, da to spoznam, je bilo zame preveč boleče,
17 sve dok ne nađoh ulaz u Božje svetinje pa prozreh kakav im je svršetak.
dokler nisem odšel v Božje svetišče, potem sem razumel njihov konec.
18 Zaista, na klizavu stazu ti ih postavljaš, u propast ih obaraš.
Zagotovo si jih postavil na spolzke kraje, podiraš jih v uničenje.
19 Kako učas propadoše, nestaše, užas ih izjede!
Kako so v hipu privedeni v opustošenje! Popolnoma so použiti s strahotami.
20 Kao što čovjek prezire san kad se probudi, tako ćeš, Gospode, prezreti lik im kada ustaneš.
Kakor sanje, ko se nekdo zbudi; tako boš, oh Gospod, ko se zbudiš, preziral njihovo podobo.
21 Kad mi duša bijaše ojađena, a bubrezi probodeni,
Tako je bilo moje srce užaloščeno in v svoji notranjosti sem bil zboden.
22 bezumnik bijah bez razbora, k'o živinče pred tobom.
Tako nespameten sem bil in neveden. Pred teboj sem bil kakor žival.
23 Al' ću odsad uvijek biti s tobom, jer ti prihvati desnicu moju:
Kljub temu sem nenehno s teboj. Prijel si me za mojo desnico.
24 vodit ćeš me po naumu svojem da me zatim uzmeš u slavu svoju.
Usmerjal me boš s svojim nasvetom in potem me sprejmi v slavo.
25 Koga ja imam u nebu osim tebe? Kad sam s tobom, ne veselim se zemlji.
Koga imam v nebesih razen tebe? In nikogar ni na zemlji, ki si ga želim poleg tebe.
26 Malaksalo mi tijelo i srce: okrilje srca moga, i baštino moja, o Bože, dovijeka!
Moje meso in moje srce odpovedujeta, toda Bog je moč mojega srca in moj delež na veke.
27 Doista, propast će oni koji se udaljuju od tebe, istrebljuješ svakog tko ti se iznevjeri.
Kajti glej, tisti, ki so daleč od tebe, se bodo pogubili. Uničil si vse tiste, ki z vlačuganjem gredo od tebe.
28 A meni je milina biti u Božjoj blizini, imati sklonište svoje u Jahvi. Pripovijedat ću sva tvoja djela na vratima Kćeri sionske.
Toda zame je dobro, da se približam Bogu. Svoje trdno upanje sem položil v Gospoda Boga, da bom lahko oznanjal vsa tvoja dela.
