Psalmi 2

1 Zašto se bune narodi, zašto puci ludosti snuju?

Zakaj hrumé narodi in ljudstva si izmišljajo prazno?

2 Ustaju kraljevi zemaljski, knezovi se rotÄe protiv Jahve i Pomazanika njegova:

Zemlje kralji vstajajo in prvaki se posvetujejo skupaj zoper Gospoda in zoper maziljenca njegovega:

3 “Skršimo okove njihove i jaram njihov zbacimo!”

Raztrgajmo njih vezí in sè sebe vrzimo njih debele vrvi!

4 Smije se onaj što na nebu stoluje, Gospod im se podruguje.

Sedeči v nebesih se smeje; zasmehuje jih Gospod.

5 Tad im veli u svom gnjevu, žestinom ih on zbunjuje:

Tedaj jih ogovorí v jezi svoji, in v srdu svojem jih prestraši:

6 “TÓa ja kralja svog postavih nad Sionom, svojom svetom gorom.”

Saj sem jaz pomazilil kralja svojega ter postavil čez Sijon, gôro svetosti svoje.

7 Obznanjujem odluku Jahvinu: Gospodin mi reče: “Ti si sin moj, danas te rodih.

Oznanim naj sklep: Gospod mi je rekel: Sin si moj, jaz sem te danes rodil.

8 Zatraži samo, i dat ću ti puke u baštinu, i u posjed krajeve zemaljske.

Prosi me, in narode ti dam v posest in kraje zemlje v pravico posesti tvoje.

9 Vladat ćeš njima palicom gvozdenÄom i razbit ih kao sud lončarski.”

Zdrobiš jih s šibo železno; kakor prsteno posodo jih razsuješ.

10 Opametite se sada, vi kraljevi, Urazumite se, suci zemaljski.

Zdaj torej, kralji, poslušajte; poduk sprejmite, o zemlje sodniki!

11 Služite Jahvi sa strahom, s trepetom se pokorite njemu,

V svetem strahu služite Gospodu, in radujte se v trepetu!

12 da se ne razgnjevi te ne propadnete na putu, kad uskoro plane srdžba njegova. Blago svima koji se njemu utječu!

Poljubite Sina, da se ne razsrdi in ne poginete na potu, ako se le kolikaj razvname jeza njegova; blagor vsem, kateri pribegajo do njega.