Psalmi 107
1 Hvalite Jahvu jer je dobar, jer je dovijeka ljubav njegova!
Slavite Gospoda, ker dober je; ker vekomaj je dobrota njegova!
2 Tako nek' reknu svi otkupljenici koje Jahve otkupi iz ruke dušmanske
Govoré naj rešenci Gospodovi, katere je rešil iz stiske;
3 i koje skupi iz svih zemalja, s istoka i sa zapada, sa sjevera i s juga.
Katere je zbral iz dežél od vzhoda in od zahoda, od severja in od morja.
4 Lutahu pustinjom, u samoći pustoj, puta ne nalazeć' do naseljena grada.
Tavali so po puščavi, po potih samotnih, mesta za prebivališče niso našli;
5 Gladni su bili, žeđu izmoreni, duša je klonula u njima.
Lačni in žejni, njih duša je hirala v njh.
6 Tada zavapiše Jahvi u svojoj tjeskobi, i on ih istrže iz svih nevolja.
Klicali so Gospoda v stiski svoji; iz njih nadloge jih je rešil.
7 Pravim ih putem pÓovede da stignu ka gradu naseljenu.
In vodil jih je po pravem potu, da so prišli v prebivališča mesto.
8 Neka hvale Jahvu za dobrotu njegovu, za čudesa njegova sinovima ljudskim!
Slavé naj pred Gospodom milost njegovo, in čudovita dela njegova pri sinovih človeških:
9 Jer gladnu dušu on nasiti, dušu izgladnjelu on napuni dobrima.
Da on siti dušo potrebno, in dušo gladno napolnjuje z dobrim.
10 U mraku sjeđahu i u tmini, sputani bijedom i gvožđima,
Kateri sedevajo v temoti in smrtni senci, v bridkosti sponah in v železu,
11 jer su prkosili besjedama Božjim i prezreli naum Svevišnjega.
Ker so dali priliko, izpremeniti besedo Boga mogočnega, in zavrgli so sklep Najvišjega,
12 Srce im stoga skrši patnjama: posrtahu, a ne bješe nikog da im pomogne.
Srce njih ponižuje s tisto nadlogo; omahujejo in nihče ne pomaga.
13 Tada zavapiše Jahvi u svojoj tjeskobi i on ih istrže iz svih nevolja.
Klicali so Gospoda v stiski svoji; rešil jih je iz njih nadloge.
14 Izvede ih iz tmina i mraka, raskide okove njihove.
Izpeljal jih je iz temin in smrtne sence, raztrgal je njih vezí.
15 Neka hvale Jahvu za dobrotu njegovu, za čudesa njegova sinovima ljudskim!
Slavé naj pri Gospodu milost njegovo, in čudovita dela njegova pri sinovih človeških.
16 Jer razbi vrata mjedena i gvozdene polomi zasune.
Da on razbija bronasta vrata, in razlomi zapahe železne.
17 Zbog svojih bezakonja bolovahu oni, ispaštajuć' svoje opačine:
Nespametni, zavoljo pota pregrehe, zavoljo krivic svojih so v bridkosti.
18 svako se jelo gadilo duši njihovoj, do vrata smrti oni dođoše.
Njih srce studi vsako hrano; bližajo se smrtnim durim.
19 Tada zavapiše Jahvi u svojoj tjeskobi i on ih istrže iz svih nevolja.
Klicali so Gospoda v stiski svoji, rešil jih je iz njih nadloge.
20 Riječ svoju posla da ih ozdravi i život im spasi od jame grobne.
Poslal je besedo svojo in ozdravil jih; in rešil iz njih jam.
21 Neka hvale Jahvu za dobrotu njegovu, za čudesa njegova sinovima ljudskim!
Slavé naj pri Gospodu milost njegovo, in čudovita dela njegova pri sinovih človeških.
22 Nek' prinose žrtve zahvalnice i kličući nek' djela njegova kazuju!
In darujejo naj hvalne daritve ter oznanjajo s petjem dela njegova.
23 Oni koji lađama zaploviše morem da po vodama silnim trguju:
Kateri so šli na morje v ladijah, in so opravljali delo na širnih vodah;
24 oni vidješe djela Jahvina, čudesa njegova na pučini.
Oni vidijo dela Gospodova in čuda njegova v globočini:
25 On reče i olujni se vjetar uzvitla što u visinu diže valove mora.
Kako ukaže in naplavi vihar, kateri dviguje valove njegove,
26 Do neba se dizahu, u bezdan se spuštahu, u nevolji duša im ginula.
Kako se spenjajo do neba, in padajo v globočine; njih duša koprni v nadlogi;
27 Teturahu i posrtahu kao pijani, sva ih je mudrost izdala.
Opotekajo se in gibljejo kakor pijani; in vsa njih spretnost gine.
28 Tada zavapiše Jahvi u svojoj tjeskobi i on ih istrže iz svih nevolja.
Klicali so Gospoda v stiski svoji, rešil jih je iz njih nadloge.
29 Smiri oluju u tih povjetarac, valovi morski umukoše.
Premenil je vihar v tišino, in utihnili so njih valovi.
30 Obradovaše se tišini, u željenu luku on ih povede.
In vesele, ko so potihnili valovi, peljal jih je v brodišče zaželeno.
31 Neka hvale Jahvu za dobrotu njegovu, za čudesa njegova sinovima ljudskim!
Slavé naj pri Gospodu milost njegovo, in dela čudovita njegova pri sinovih človeških.
32 Neka ga uzvisuju u narodnom zboru, neka ga hvale u vijeću staraca!
In poveličujejo naj ga v zboru ljudstva, in v seji starejšin naj ga hvalijo.
33 On pretvori rijeke u pustinju, a izvore vodene u žednu zemlju;
Reke izpreminja v puščavo, in vode tekoče v tla suhotna;
34 plodonosnu zemlju u slanu pustaru zbog zloće žitelja njezinih.
Zemljo rodovitno v solnato zavoljo hudobnih prebivalcev njenih.
35 On obrati pustinju u jezero, a zemlju suhu u vodene izvore
Puščavo izpreminja v stoječo vodo in zemljo suhotno v vode tekoče.
36 i naseli ondje izgladnjele te podigoše grad gdje će živjeti.
Storivši, da prebivajo tam lakotni, in ustanové mesto za prebivališče,
37 Zasijaše njive, posadiše vinograde što im doniješe obilnu ljetinu.
In da posejejo njive in zasadé vinograde ter prideljujejo sad rodoviten.
38 I on ih blagoslovi te se namnožiše silno i stada im se ne smanjiše.
Blagoslavlja jih tako, da se množijo silno, in živine njih ne zmanjšuje.
39 Prorijeđeni bjehu i prezreni pod teretom patnja i nevolja.
A zmanjšujejo se in uklanjajo hudobni v stiski in žalovanji,
40 Onaj što izlijeva prezir na knezove pusti ih da po bespuću pustom lutaju.
Ko izliva zaničevanje nad prvake in dela, da tavajo po praznoti brez potov.
41 Iz nevolje pÓodiže ubogog i obitelji k'o stada ÓumnožÄi.
In stavi na višavo siromaka, in kakor čedo množi rodovine.
42 Videć' to, čestiti neka se raduju, a zloća neka sebi usta začepi!
Vidijo naj pravični in se veselé; vsa malopridnost pa zapri usta svoja.
43 Tko je mudar nek' o svemu tom razmišlja i nek' uvidi dobrotu Jahvinu!
Kdorkoli je moder, vidi to in pazi na milost Gospodovo.
