Psalmi 104
1 Blagoslivljaj Jahvu, dušo moja, Jahve, Bože moj, silno si velik! Odjeven veličanstvom i ljepotom,
Blagoslavljaj, duša moja Gospoda. Gospod, Bog moj, velik si silno, lepoto in veličastvo si oblekel.
2 svjetlošću ogrnut kao plaštem! Nebo si razapeo kao šator,
Odevaš se z lučjo kakor z obleko; nebesa razpenjaš kakor zagrinjalo;
3 na vodama sagradio dvorove svoje. Od oblaka praviš kola svoja, na krilima vjetrova putuješ.
Kateri stavi v vode gornje hrame svoje; kateri nareja oblake za voz svoj, kateri hodéva po vetrov perotih,
4 Vjetrove uzimaš za glasnike, a žarki oganj za slugu svojega.
Kateri dela vetrove za poslance svoje, za služabnike svoje ogenj plameneči,
5 Zemlju si stavio na stupove njene: neće se poljuljati u vijeke vjekova,
Ustanovil je zemljo na podstave njene, da se ne gane na vedno večne čase.
6 pokrio si je vodama bezdanim k'o haljinom, iznad bregova stajahu vode;
Z breznom si jo bil odél kakor z odejo, ko so vode stale čez gore.
7 na tvoju se prijetnju povukoše, od tvoje grmljavine zadrhtaše.
Na karanje tvoje so pobegnile, pred groma tvojega glasom bežale so urno.
8 Bregovi se digoše, doline spustiše na mjesto koje si im odredio.
Dvignile so se gore, pogreznile se doline na mesto, katero si jim bil ustanovil.
9 Odredio si granicu koju ne smiju prijeći, da opet ne pokriju zemlju.
Mejo si postavil, da ne idejo čez, da se ne povrnejo, pokrit zemljo;
10 Izvore svraćaš u potoke što žubore među brdima.
Kateri izpuščaš studence po dolinah, da hodijo med gorami.
11 Oni poje sve živine poljske, divlji magarci žeđ gase u njima.
Napajajo naj vse poljske živali; žejo svojo gasé divji osli.
12 Uz njih se gnijezde ptice nebeske i pjevaju među granama.
Poleg njih prebivajo tice nebeške, glasijo se iz med listja.
13 Ti natapaš bregove iz dvorova svojih, zemlja se nasićuje plodom tvojih ruku.
Kateri móči goré iz gornjih hramov svojih, da se sè sadom dél tvojih zemlja pase.
14 Ti daješ te niče trava za stoku i bilje na korist čovjeku da izvede kruh iz zemlje
Daješ, da seno raste živini, in zelišče človeku za rabo, da jemlje hrano iz zemlje;
15 i vino što razvedruje srce čovječje; da uljem lice osvježi i da kruh okrijepi srce čovjeku.
Kateri z vinom razveseljuje srce človeku; z oljem svetlo dela čelo, in z jedjo podpira srce človeku.
16 Stabla se Jahvina napajaju hranom, cedri libanonski koje on zasadi.
Siti se drevje Gospodovo; cedre na Libanonu, katere je vsadil;
17 Ondje se ptice gnijezde, u čempresu dom je rodin.
(Kjer gnezdijo tički), jelke prebivališče štorklji,
18 Visoki bregovi daju kozorogu a pećine jazavcu sklonište.
Gore previsoke divjim kozlom, skale prebivališče gorskim mišim.
19 Ti si stvorio mjesec da označuje vremena i sunce znade kada ima zaći.
Postavil je mesec za čase gotove, solnce, ki pozna záhod svoj.
20 Kad razastreš tmine i noć se spusti, tad se šuljaju u njoj životinje šumske.
Temé narejaš, da je noč, ko prilezejo vse gozdne živali.
21 Lavići riču za plijenom i od Boga hranu traže.
Mladi levi rjoveč po plenu, in iskajoč od Boga mogočnega hrane svoje.
22 Kad sunce ograne, nestaju i liježu na ležaje.
O solnčnem vzhodu se poskrijejo in ležé v brlogih svojih.
23 Tad čovjek izlazi na dnevni posao i na rad do večeri.
Človek gre na delo svoje, in na polje svoje do večera.
24 Kako su brojna tvoja djela, o Jahve! Sve si to mudro učinio: puna je zemlja stvorenja tvojih.
Kako veličastna so dela tvoja, o Gospod; kako modro si jih naredil vsa; kako polna je zemlja posesti tvoje!
25 Eno mora, velika i široka, u njemu vrve gmazovi bez broja, životinje male i velike.
V morji samem velikem in prostornem: tu so lazeče živali, in brez števila živali z velikimi male.
26 Onud prolaze nemani, Levijatan kojeg stvori da se igra u njemu.
Tod hodijo ladije; som, katerega si ustvaril, igrá se v njem.
27 I sva ova bića željno čekaju da ih nahraniš na vrijeme.
Vse tó čaka tebe, da jim daš živeža o svojem času.
28 Daješ li im, tada sabiru: otvaraš li ruku, nasite se dobrima.
Ko jim daješ ti, pobirajo; ko jim odpreš roko svojo sitijo se z dobroto.
29 Sakriješ li lice svoje, tad se rastuže; ako dah im oduzmeš, ugibaju i opet se u prah vraćaju.
Ko jim skriješ obličje svoje, zbegajo se; ko jim vzameš sapo, ginejo in povračajo se v svoj prah.
30 Pošalješ li dah svoj, opet nastaju, i tako obnavljaš lice zemlje.
Ko izpuščaš sapo svojo, oživljajo se, obličje obnavljaš zemlji.
31 Neka dovijeka traje slava Jahvina: nek' se raduje Jahve u djelima svojim!
Čast bodi Gospodu vekomaj; raduj se, Gospod, v delih svojih!
32 On pogleda zemlju i ona se potrese, dotakne bregove, oni se zadime.
Ko pogleda na zemljo, trese se ona; ko se dotakne gorâ, kadé se.
33 Pjevat ću Jahvi dokle god živim, svirat ću Bogu svome dokle god me bude.
Pel bodem Gospodu v življenji svojem; prepeval Bogu svojemu, dokler bodem.
34 Bilo mu milo pjevanje moje! Ja ću se radovati u Jahvi.
Prijetno bode o njem premišljevanje moje, radoval se bodem jaz v Gospodu.
35 Nek' zločinci sa zemlje nestanu i bezbožnika nek' više ne bude! Blagoslivljaj Jahvu, dušo moja! Aleluja!
Izginejo naj grešniki sè zemlje, in krivičnih več ne bódi; blagoslavljaj, duša moja, Gospoda. Aleluja!
