Psalmi 104
1 Blagoslivljaj Jahvu, dušo moja, Jahve, Bože moj, silno si velik! Odjeven veličanstvom i ljepotom,
Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Oh Gospod, moj Bog, ti si tako velik, oblečen si s častjo in veličanstvom.
2 svjetlošću ogrnut kao plaštem! Nebo si razapeo kao šator,
Ki se pokrivaš s svetlobo kakor z obleko, ki razteguješ nebo kakor zaveso.
3 na vodama sagradio dvorove svoje. Od oblaka praviš kola svoja, na krilima vjetrova putuješ.
Ki polagaš bruna svojih sob v vodah, ki delaš oblake [za] svoj bojni voz, ki hodiš na perutih vetra.
4 Vjetrove uzimaš za glasnike, a žarki oganj za slugu svojega.
Ki svoje angele delaš za duhove, svoje služabnike za goreč ogenj.
5 Zemlju si stavio na stupove njene: neće se poljuljati u vijeke vjekova,
Ki polagaš temelje zemlji, da na veke ne bo odstranjena.
6 pokrio si je vodama bezdanim k'o haljinom, iznad bregova stajahu vode;
Pokrivaš jo z globinami kakor z obleko; vode stojijo nad gorami.
7 na tvoju se prijetnju povukoše, od tvoje grmljavine zadrhtaše.
Ob tvojem oštevanju so zbežale, ob glasu tvojega groma so odhitele.
8 Bregovi se digoše, doline spustiše na mjesto koje si im odredio.
Gredo gor po gorah, gredo dol po dolinah, na kraj, ki si ga ti osnoval zanje.
9 Odredio si granicu koju ne smiju prijeći, da opet ne pokriju zemlju.
Postavil si mejo, da je ne morejo prečkati, da se ponovno ne obrnejo in ne pokrijejo zemlje.
10 Izvore svraćaš u potoke što žubore među brdima.
On izvire pošilja v doline, ki tečejo med hribi.
11 Oni poje sve živine poljske, divlji magarci žeđ gase u njima.
Dajejo piti vsaki poljski živali, divji osli si gasijo žejo.
12 Uz njih se gnijezde ptice nebeske i pjevaju među granama.
Poleg njih bo perjad neba, ki žvrgoli med mladikami, imela svoje prebivališče.
13 Ti natapaš bregove iz dvorova svojih, zemlja se nasićuje plodom tvojih ruku.
Iz svojih sob namaka hribe; zemlja je nasičena s sadom tvojih del.
14 Ti daješ te niče trava za stoku i bilje na korist čovjeku da izvede kruh iz zemlje
Travi povzroča, da raste za živino in zelišče za služenje človeku, da lahko obrodi hrano iz zemlje
15 i vino što razvedruje srce čovječje; da uljem lice osvježi i da kruh okrijepi srce čovjeku.
in vino, da razveseljuje človekovo srce in olje, da njegovemu obrazu stori, da zasveti in kruh, ki utrjuje človekovo srce.
16 Stabla se Jahvina napajaju hranom, cedri libanonski koje on zasadi.
Gospodova drevesa so polna soka, libanonske cedre, ki jih je posadil,
17 Ondje se ptice gnijezde, u čempresu dom je rodin.
kjer si ptice pletejo svoja gnezda; glede štorklje, so ciprese njena hiša.
18 Visoki bregovi daju kozorogu a pećine jazavcu sklonište.
Visoki hribi so zatočišče za divje koze in skale za kunce.
19 Ti si stvorio mjesec da označuje vremena i sunce znade kada ima zaći.
Luno je določil za obdobja, sonce pozna svoje zahajanje.
20 Kad razastreš tmine i noć se spusti, tad se šuljaju u njoj životinje šumske.
Delaš temo in je noč, ko vse gozdne živali lazijo naprej.
21 Lavići riču za plijenom i od Boga hranu traže.
Mladi levi rjovejo za svojim plenom in iščejo svojo hrano od Boga.
22 Kad sunce ograne, nestaju i liježu na ležaje.
Sonce vzhaja, zberejo se skupaj in se zleknejo v svoje brloge.
23 Tad čovjek izlazi na dnevni posao i na rad do večeri.
Človek hodi naprej k svojemu delu in k svojemu trudu do večera.
24 Kako su brojna tvoja djela, o Jahve! Sve si to mudro učinio: puna je zemlja stvorenja tvojih.
Oh Gospod, kako mnogotera so tvoja dela! V modrosti si jih vsa naredil; zemlja je polna tvojih bogastev.
25 Eno mora, velika i široka, u njemu vrve gmazovi bez broja, životinje male i velike.
Tako je to veliko in široko morje, v katerem so brezštevilne plazeče stvari, tako majhne kakor velike živali.
26 Onud prolaze nemani, Levijatan kojeg stvori da se igra u njemu.
Tam se vozijo ladje, tam je ta leviatán, ki si ga naredil, da se igra v njem.
27 I sva ova bića željno čekaju da ih nahraniš na vrijeme.
Vsi ti čakajo nate, da jim lahko daš njihovo hrano v pravšnjem obdobju.
28 Daješ li im, tada sabiru: otvaraš li ruku, nasite se dobrima.
To jim daješ, pobirajo; odpiraš svojo roko, nasičujejo se z dobrim.
29 Sakriješ li lice svoje, tad se rastuže; ako dah im oduzmeš, ugibaju i opet se u prah vraćaju.
Skrivaš svoj obraz, preplašijo se; jemlješ njihov dih, poginejo in se vrnejo k svojemu prahu.
30 Pošalješ li dah svoj, opet nastaju, i tako obnavljaš lice zemlje.
Svojega duha pošiljaš naprej, ustvarjeni so; in obnavljaš obličje zemlje.
31 Neka dovijeka traje slava Jahvina: nek' se raduje Jahve u djelima svojim!
Gospodova slava bo vztrajala na veke. Gospod se bo veselil v svojih delih.
32 On pogleda zemlju i ona se potrese, dotakne bregove, oni se zadime.
Gleda na zemljo in ta se trese; dotika se hribov in se kadijo.
33 Pjevat ću Jahvi dokle god živim, svirat ću Bogu svome dokle god me bude.
Dokler živim, bom prepeval Gospodu; dokler imam svoj obstoj, bom prepeval hvalo svojemu Bogu.
34 Bilo mu milo pjevanje moje! Ja ću se radovati u Jahvi.
Moje premišljevanje o njem bo prijetno; veselil se bom v Gospodu.
35 Nek' zločinci sa zemlje nestanu i bezbožnika nek' više ne bude! Blagoslivljaj Jahvu, dušo moja! Aleluja!
Naj bodo grešniki použiti z zemlje in naj zlobnega ne bo več. Blagoslavljaj Gospoda, oh moja duša. Hvalite Gospoda.
