< Tužaljke 3 >
1 Ja sam čovjek što upozna bijedu pod šibom gnjeva njegova.
Jaz sem človek, ki je videl stisko s palico njegovega besa.
2 Mene je odveo i natjerao da hodam u tmini i bez svjetlosti.
Vodil me je in me privedel v temo, toda ne v svetlobo.
3 I upravo mene bije i udara bez prestanka njegova ruka.
Zagotovo je obrnjen zoper mene; svojo roko je obračal zoper mene ves dan.
4 Iscijedio je moje meso, kožu moju, polomio kosti moje.
Postaral je moje meso in mojo kožo, zlomil je moje kosti.
5 Načinio mi jaram, glavu obrubio tegobama.
Zidal je zoper mene in me obdal z žolčem in muko.
6 Pustio me da živim u tminama kao mrtvaci vječiti.
Postavil me je v temne kraje, kakor tiste, ki so mrtvi od davnine.
7 Zazidao me, i ja ne mogu izaći, otežao je moje okove.
Ogradil me je naokoli, da ne morem priti ven. Mojo verigo je naredil težko.
8 Kada sam vikao i zapomagao, molitvu je moju odbijao.
Tudi ko jokam in vpijem, on ustavlja mojo molitev.
9 Zazidao mi ceste tesanim kamenom, zakrčio je putove moje.
Moje steze je obdal s klesanim kamnom, moje poti je storil sprijene.
10 Meni on bijaše medvjed koji vreba, lav u zasjedi.
Bil mi je kakor medved, ki preži v zasedi in kakor lev na skrivnih krajih.
11 U bespuća me vodio, razdirao, ostavljao me da umirem.
Moje poti je obrnil vstran in me raztrgal. Naredil me je zapuščenega.
12 Napinjao je luk svoj i gađao me kao metu za svoje strelice.
Upognil je svoj lok in me postavil kakor tarčo za puščico.
13 U slabine mi sasuo strelice, sinove svoga tobolca.
Puščicam svojega tula je storil, da vstopijo v mojo notranjost.
14 Postao sam smiješan svome narodu, rugalica svakidašnja.
Bil sem v posmeh vsemu svojemu ljudstvu in ves dan njihova pesem.
15 Gorčinom me hranio, pelinom me napajao.
Nasičeval me je z grenkobo, opijanjal me je s pelinom.
16 Puštao me da zube kršim kamen grizući, zakapao me u pepeo.
Prav tako je moje zobe zlomil z ostrimi kamni, pokril me je s pepelom.
17 Duši je mojoj oduzet mir i više ne znam što je sreća!
Mojo dušo si odstranil daleč stran od miru. Pozabil sem uspevanje.
18 Rekoh: Dotrajao je život moj i nada koja mi od Jahve dolazi.
Rekel sem: »Moja moč in moje upanje je izginilo od Gospoda,
19 Spomeni se bijede moje i stradanja, pelina i otrova!
spominjajoč se moje stiske in moje bede, pelina in žolča.
20 Bez prestanka na to misli i sahne duša u meni.
Moja duša jih ima še vedno v spominu in je ponižana v meni.
21 To nosim u srcu i gojim nadu u sebi.
To si ponovno kličem v svoj um, zato imam upanje.
22 Dobrota Jahvina nije nestala, milosrđe njegovo nije presušilo.
To je od Gospodovih milosti, da nismo použiti, ker njegova sočutja ne odnehajo.
23 Oni se obnavljaju svako jutro: tvoja je vjernost velika!
Ta so nova vsako jutro. Velika je tvoja zvestoba.
24 “Jahve je dio moj”, veli mi duša, “i zato se u nj pouzdajem.”
Gospod je moj delež, pravi moja duša, zato bom upal vanj.
25 Dobar je Jahve onom koji se u nj pouzdaje, duši koja ga traži.
Gospod je dober vsem tistim, ki čakajo nanj; duši, ki ga išče.
26 Dobro je u miru čekati spasenje Jahvino!
Dobro je, da bi človek upal in tiho čakal na Gospodovo rešitev duše.
27 Dobro je čovjeku da nosi jaram za svoje mladosti.
Dobro je za človeka, da nosi jarem v svoji mladosti.
28 Neka sjedi u samoći i šuti, jer mu On to nametnu;
Sedi sam in molči, ker ga je nosil na sebi.
29 neka usne priljubi uz prašinu, možda još ima nade!
Svoja usta polaga v prah, morda bi bilo lahko še upanje.
30 Neka pruži obraz onome koji ga bije, neka se zasiti porugom.
Svoje lice daje tistemu, ki ga udarja, napolnjen je z grajo.
31 Jer Gospod ne odbacuje nikoga zauvijek:
Kajti Gospod ne bo zavrgel na veke,
32 jer ako i rastuži, on se smiluje po svojoj velikoj ljubavi.
toda čeprav je povzročil žalost, bo vendar imel sočutje glede na množico svojih usmiljenj.
33 Jer samo nerado on ponižava i rascvili sinove čovjeka.
Kajti on ni voljan prizadeti niti užalostiti človeških otrok.
34 Kad se gaze nogama svi zemaljski sužnjevi,
Da bi pod svojimi stopali zdrobil vse jetnike zemlje,
35 kad se izvrće pravica čovjeku pred licem Svevišnjeg,
da bi odvrnil človekovo pravico pred obrazom Najvišjega,
36 kad se krivica nanosi čovjeku u parnici, zar Gospod ne vidi?
da človeka spodkoplje v njegovi pravdi, [tega] Gospod ne odobrava.
37 Tko je rekao nešto i zbilo se? Nije li Gospod to zapovjedio?
Kdo je tisti, ki pravi in se to zgodi, ko Gospod tega ne zapove?
38 Ne dolazi li iz usta Svevišnjega i dobro i zlo?
Iz ust Najvišjega ne izhaja zlo in dobro?
39 Na što se tuže živi ljudi? Svatko na svoj grijeh.
Zakaj se živeči človek pritožuje, človek zaradi kaznovanja svojih grehov?
40 Ispitajmo, pretražimo pute svoje i vratimo se Jahvi.
Preiščimo in preizkusimo svoje poti in se ponovno obrnimo h Gospodu.
41 Dignimo svoje srce i ruke svoje k Bogu koji je na nebesima.
Vzdignimo svoja srca s svojimi rokami k Bogu v nebesih.
42 Da, mi smo se odmetali, bili nepokorni, a ti, ti nisi praštao!
Pregrešili smo se in uprli. Ti nisi oprostil.
43 Obastrt gnjevom svojim, gonio si nas, ubijao i nisi štedio.
Pokril si [nas] s svojo jezo in nas preganjal. Umoril si, nisi se usmilil.
44 Oblakom si se obastro da molitva ne prodre do tebe.
Pokril si se z oblakom, da naša molitev ne bi šla skozi.
45 Načinio si od nas smeće i odmet među narodima.
Naredil si nas kakor izvržek in zavrnitev v sredi ljudstev.
46 Razjapili usta na nas svi neprijatelji naši.
Vsi naši sovražniki so odprli svoja usta zoper nas.
47 Užas i jama bila nam sudbina, propast i zator!
Strah in zanka sta prišla nad nas, opustošenje in uničenje.
48 Potoci suza teku iz očiju mojih zbog propasti Kćeri naroda mojega.
Moje oko teče navzdol z rekami voda, zaradi uničenja hčere mojega ljudstva.
49 Moje oči liju suze bez prestanka, jer prestanka nema
Moje oko se izliva in ne preneha, brez kakršnegakoli predaha,
50 dok ne pogleda i ne vidi Jahve s nebesa.
dokler Gospod ne pogleda dol in ne pogleda iz nebes.
51 Moje mi oko bol zadaje zbog kćeri svih mojega grada.
Moje oko prizadeva moje srce, zaradi vseh hčera mojega mesta.
52 Uporno me k'o pticu progone svi što me mrze, a bez razloga.
Moji sovražniki so me boleče preganjali kakor ptico, brez vzroka.
53 U jamu baciše moj život i zatrpaše je kamenjem.
Moje življenje so odsekali v grajski ječi in name vrgli kamen.
54 Voda mi dođe preko glave, rekoh sam sebi: “Pogiboh!”
Vode so mi tekle čez glavo; potem sem rekel: »Odsekan sem.«
55 I tada zazvah ime tvoje, Jahve, iz najdublje jame.
Klical sem k tvojemu imenu, oh Gospod, iz globine grajske ječe.
56 Ti oču moj glas: “Ne začepljuj uši svoje na vapaje moje.”
Slišal si moj glas. Ne skrivaj svojega ušesa ob mojem dihanju, ob mojem klicu.
57 Bliz meni bijaše u dan vapaja mog, govoraše: “Ne boj se!”
Priteguješ me na dan, ko sem klical k tebi. Ti praviš: »Ne boj se.«
58 Ti si, Gospode, izborio pravdu za dušu moju, ti si život moj izbavio.
Oh Gospod, zagovarjal si pravde moje duše, odkupil si moje življenje.
59 Ti, Jahve, vidje kako me tlače, dosudi mi pravdu.
Oh Gospod, videl si mojo krivico. Ti sodi mojo pravdo.
60 Ti vidje svu osvetu njinu, sve podvale protiv mene.
Videl si vse njihovo maščevanje in vse njihove zamisli zoper mene.
61 Čuo si, Jahve, podrugivanje njihovo, sve podvale protiv mene.
Slišal si njihovo grajo, oh Gospod in vse njihove zamisli zoper mene;
62 Usne protivnika mojih i misli njine protiv mene su cio dan.
ustnice tistih, ki se vzdigujejo zoper mene in njihovo premišljevanje zoper mene ves dan.
63 Kad sjede, kad ustaju, pogledaj samo: ja sam im pjesma-rugalica.
Glej, njihovo usedanje in njihovo vzdigovanje; jaz sem njihova glasba.
64 Vrati im, Jahve, milo za drago, po djelu ruku njihovih.
Vrni jim povračilo, oh Gospod, glede na delo njihovih rok.
65 Učini da srca im otvrdnu, udari ih prokletstvom svojim.
Daj jim bridkost srca, svoje prekletstvo nad njimi.
66 Goni ih gnjevno i sve ih istrijebi pod nebesima svojim, Jahve!
Preganjaj jih in jih uniči v jezi izpod Gospodovih nebes.