< Job 4 >

1 Tad prozbori Elifaz Temanac i reče:
Potem je Elifáz Temánec odgovoril in rekel:
2 “Možeš li podnijeti da ti progovorim? Ali tko se može uzdržat' od riječi!
» Če se poskušamo posvetovati s teboj, ali boš užaloščen? Toda kdo se lahko vzdrži pred govorjenjem?
3 Eto, mnoge ljude ti si poučio, okrijepio si iznemogle mišice;
Glej, mnoge si poučeval in okrepil si šibke roke.
4 riječju svojom klonule si pridizao, ojačavao si koljena klecava.
Tvoje besede so podpirale tistega, ki je padal in krepil si slabotna kolena.
5 A kad tebe stiže, klonuo si duhom, na tebe kad pade, čitav si se smeo!
Toda sedaj je to prišlo nadte in ti slabiš; dotika se te in si zaskrbljen.
6 Zar pobožnost tvoja nadu ti ne daje, neporočnost tvoja životu ufanje?
Mar ni to tvoj strah, tvoje zaupanje, tvoje upanje in poštenost tvojih poti?
7 TÓa sjeti se: nevin - propade li kada? Kada su zatrti bili pravednici?
Spomni se, prosim te, kdo se je kdajkoli pogubil, pa je bil nedolžen? Ali kje so bili pravični odsekani?
8 Iz iskustva zborim: nesrećom tko ore i nevolju sije, nju će i požeti.
Celo kakor sem jaz videl, tisti, ki orjejo krivičnost in sejejo zlobnost, isto [tudi] požanjejo.
9 Od daha Božjega oni pogibaju, na gnjevni mu disaj nestaju sa zemlje.
Z Božjim udarcem umrejo in z dihom njegovih nosnic so použiti.
10 Rika lavlja, urlik leopardov krše se k'o zubi u lavića.
Rjovenje leva, glas krutega leva in zobje mladih levov so zlomljeni.
11 Lav ugiba jer mu nesta plijena, rasuli se mladi lavičini.
Star lev gine zaradi pomanjkanja plena, mladiči arogantnega leva pa so razkropljeni naokoli.
12 Tajna riječ se meni objavila, šapat njen je uho moje čulo.
Torej stvar je bila na skrivnem privedena k meni in moje uho je nekaj tega sprejelo.
13 Noću, kada snovi duh obuzmu i san dubok kad na ljude pada,
V mislih od nočnih videnj, ko na človeka pade globoko spanje,
14 strah i trepet mene su svladali, kosti moje žestoko se stresle.
je strah prišel nadme in trepetanje, kar je vsem mojim kostem povzročilo, da so se tresle.
15 Dah mi neki preko lica prođe, digoše se dlake na mom tijelu.
Potem je duh zdrsnil mimo mojega obraza, dlake mojega mesa so se naježile.
16 Stajao je netko - lica mu ne poznah - ali likom bješe pred očima mojim. Posvuda tišina; uto začuh šapat:
Ta je mirno stal, toda nisem mogel razločiti njegove oblike. Podoba je bila pred mojimi očmi, tam je bila tišina in zaslišal sem glas, rekoč:
17 'Zar je smrtnik koji pred Bogom pravedan? Zar je čovjek čist pred svojim Stvoriteljem?
›Ali bo smrten človek pravičnejši kakor Bog? Ali bo človek čistejši kakor njegov stvarnik?
18 Ni slugama svojim više ne vjeruje, i anđele svoje za grijeh okrivljuje -
Glej, nobenega zaupanja ne polaga v svoje služabnike in njegovi angeli so zadolženi z neumnostjo.
19 kako ne bi onda goste stanova glinenih kojima je temelj u prahu zemaljskom. Gle, kao moljce njih sveudilj satiru:
Kako veliko manj v tiste, ki prebivajo v ilnatih hišah, katerih temelj je prah, ki so zdrobljene pred moljem?
20 od jutra do mraka u prah pretvore, nestaju zasvagda - nitko i ne vidi.
Uničeni so od jutra do večera, pogubljajo se na veke, ne da bi se kdorkoli oziral na to.
21 Iščupan je kolčić njihova šatora, pogibaju skoro, mudrost ne spoznavši.'
Mar ni njihova odličnost, ki je v njih, odšla proč? Umirajo, celo brez modrosti.‹«

< Job 4 >