Job 24
1 Zašto Svesilni ne promatra vremena, a dane njegove ne vide mu vjernici?
Zakaj, videč, da časi niso skriti pred Vsemogočnim, tisti, ki ga ne poznajo, vidijo njegove dni?
2 Bezbožnici pomiču granice, otimaju stado i pasu ga.
Nekateri odstranjujejo mejnike, na silo odvedejo trope in se hranijo z njimi.
3 Sirotama odvode magarca, udovi u zalog vola dižu.
Odvedli so osla osirotelemu, vdovinega vola so vzeli za jamstvo.
4 Siromahe tjeraju sa puta; skrivaju se ubogari zemlje.
Pomoči potrebnega odvrnejo iz poti. Revni na zemlji se skupaj skrivajo.
5 K'o magarci divlji u pustinji zarana idu da plijen ugrabe: pustinja im hrani mališane.
Glej, kakor divji osli v puščavi gredo naprej k svojemu delu; ob zori se dvigajo za plenom. Divjina zanje in za njihove otroke obrodi hrano.
6 Po tuđem polju oni pabirče, paljetkuju vinograd opakog.
Žanjejo vsak svoje žito na polju, in zbirajo trgatev zlobnih.
7 Goli noće, nemaju haljine, ni pokrivača protiv studeni.
Nagim povzročajo, da prenočujejo brez oblačil, da v mrazu nimajo nobenega pokrivala.
8 Oni kisnu na planinskom pljusku; bez skloništa uz hrid se zbijaju.
Mokri so od nalivov z gora in se oklepajo skale v želji po zatočišču.
9 Otkidaju od sise sirotu, ubogom u zalog dijete grabe.
Siroto trgajo od prsi in jemljejo jamstvo revnemu.
10 Goli hode, nemaju haljina; izgladnjeli, tuđe snoplje nose.
Povzročajo mu, da hodi nag, brez obleke in jemljejo snop pred lačnim,
11 Oni mlina za ulje nemaju; ožednjeli, gaze u kacama.
ki dela olje znotraj njihovih zidov in mendra njihove vinske stiskalnice in trpi žejo.
12 Samrtnici hropću iz gradova, ranjenici u pomoć zazivlju. Al' na sve to Bog se oglušuje.
Iz mesta stokajo ljudje in duša ranjenega vpije, vendar Bog nanje ne polaga nespametnosti.
13 Ima onih koji mrze svjetlost: ne priznaju njezinih putova niti se staza drže njezinih.
Oni so izmed tistih, ki se upirajo svetlobi. Ne poznajo njenih poti niti ne ostajajo na njenih stezah.
14 Za mraka se diže ubojica, kolje ubogog i siromaha. U gluhoj se noći lopov skiće [16a] i u tmini provaljuje kuće.
Morilec vstaja s svetlobo, ubija uboge in pomoči potrebne in v noči je kakor tat.
15 Sumrak žudi oko preljubnika: 'Nitko me vidjet neće', kaže on i zastire velom svoje lice.
Tudi oko zakonolomca čaka na mrak, rekoč: ›Nobeno oko me ne bo videlo‹ in skriva svoj obraz.
16 [16b]Za vidjela oni se skrivaju, oni neće da za svjetlost znaju.
V temi kopljejo skozi hiše, ki so si jih označili podnevi; oni ne poznajo svetlobe.
17 Zora im je kao sjena smrtna: kad zarudi, silan strah ih hvata.
Kajti jutro jim je celo kakor senca smrti. Če jih kdo prepozna, so v strahotah smrtne sence.
18 Prije nego svane, on već hitro bježi kloneći se puta preko vinograda. Njegova su dobra prokleta u zemlji.
Nagel je kakor vode. Njihov delež je preklet na zemlji. Ne gleda poti v vinograde.
Suša in vročina použijeta snežne vode; tako grob tiste, ki so grešili. (Sheol h7585)
20 Zaboravilo ga krilo što ga rodi, ime se njegovo više ne spominje: poput stabla zgromljena je opačina.
Maternica ga bo pozabila, ličinka se bo medéno hranila na njem. Ne bo se ga več spominjalo in zlobnost bo zlomljena kakor drevo.
21 Ženu nerotkinju on je zlostavljao, udovici nije učinio dobra.
Z jalovo, ki ne rojeva, postopa hudobno in ne dela dobrega vdovi.
22 Al' Onaj što snažno hvata nasilnike, ustaje, a njima sva se nada gasi.
S svojo močjo priteguje tudi mogočne. On vstaja in noben človek ni prepričan v življenje.
23 Dade mu sigurnost, i on se pouzda; okom je njegove nadzirao staze.
Čeprav mu je dano, da bi bil na varnem, kjer počiva, so vendar njegove oči na njihovih poteh.
24 Dignu se za kratko, a onda nestanu, ruše se i kao svi drugi istrunu, posječeni kao glave klasovima.”
Povišani so za malo časa, toda izginejo in so ponižani. Vzeti so iz poti kakor vsi drugi in odsekani kakor vrhovi žitnega klasja.
25 Nije li tako? Tko će me u laž utjerat'? Tko moje riječi poništiti može?”
Če ne bi bilo to sedaj tako, kdo me bo naredil za lažnivca in moj govor naredil brez vrednosti?«
