Job 22
1 Elifaz Temanac progovori tad i reče:
Då tok Elifaz frå Teman til ords og sagde:
2 “Zar Bogu koristan može biti čovjek? TÓa tko je mudar, sebi samom koristi.
«Er mannen vel til gagn for Gud? Nei, vitug mann seg sjølv mun gagna.
3 Zar je Svesilnom milost što si pravedan i zar mu je dobit što si neporočan?
Hev Allvald bate av di rettferd? Er det hans vinst, at rett du ferdast?
4 Ili te zbog tvoje pobožnosti kara i zato se hoće s tobom parničiti?
Er det din gudlegdom han refser, når han med deg held rettargang?
5 Nije l' to zbog zloće tvoje prevelike i zbog bezakonja kojim broja nema?
Hev ei din vondskap vore stor og dine syndar utan ende?
6 Od braće si brao nizašto zaloge i s golih si ljudi svlačio haljine;
Grunnlaust du panta dine brøder; halvnakne drog du klædi av;
7 ti nisi žednoga vodom napojio, uskraćivao si kruh izgladnjelima;
den trøytte gav du ikkje vatn, den svoltne negta du ditt brød.
8 otimao si od siromaha zemlju da bi na njoj svog nastanio ljubimca;
Det er den sterke som eig landet, den stolte hev si bustad der.
9 puštao si praznih ruku udovice i siročadi si satirao ruku.
Du jaga enkjor burt tomhendt’ burt, slo armen av på faderlause.
10 Eto zašto tebe mreže sad sapinju, zašto te strahovi muče iznenadni.
Difor ligg snaror kringum deg, og rædsla skræmer deg so brått.
11 Svjetlost ti mrak posta i ništa ne vidiš, vode su duboke tebe potopile.
Ell’ vert du ikkje myrkret var, den flaum som fossar yver deg?
12 Zar Bog nije u visini nebeskoj i zar zvijezdama tjeme on ne vidi?
Bur ikkje Gud i himmelhøgd, sjå øvste stjernor, høgt dei sit!
13 Ali ti kažeš: 'Što Bog može znati? Kroz oblak tmasti zar što razabire?
Du segjer so: «Kva veit vel Gud? Kann attum skyerne han døma?
14 Oblaci pogled njegov zaklanjaju, i rubom kruga on hoda nebeskog.'
For skyer dimmer augo hans; han hev sin gang på himmelkvelven.»
15 TÓa kaniš li se drevnog držat' puta kojim su išli ljudi nepravedni?
Seg, vil du fylgja fortids-vegen, den stig som illverksmenner gjekk?
16 Prije vremena nestadoše oni, bujica im je temelje raznijela.
Dei som i utid tekne vart - og deira grunn flaut burt i flaum -
17 Zborahu Bogu: 'Nas se ti ostavi! Što nam Svesilni učiniti može?'
som sagde til Gud: «Haldt du deg burte!» Kva skulde Allvald vel deim gjera?
18 A on im je dom punio dobrima makar do njega ne držahu ništa.
Endå han signa deira hus - langt burt frå meg med gudlaus råd!
19 Videć' im propast, klikću pravednici, neporočni se njima izruguju:
Rettvise folk det såg med gleda, og den skuldlause spotta deim:
20 'Gle, propadoše protivnici naši, što od njih osta, vatra im proždrije!”
«Fiendarn’ våre gjekk til grunns! Sjå elden øydde det dei leivde!»
21 S Bogom ti se sprijatelji i pomiri, i vraćena će ti opet biti sreća.
Vert ven med honom, og få fred! So skal og lukka timast deg.
22 Ded prihvati Zakon iz njegovih usta, u srce svoje riječ njegovu usadi.
Og tak so lærdom av hans munn, og legg deg ordi hans på hjarta!
23 Ako se raskajan vratiš Svesilnome i nepravdu iz svog šatora odstraniš,
Vend um til Allvald, då du byggjest og jagar syndi frå ditt tjeld.
24 tad ćeš odbaciti zlato u prašinu i ofirsko blago u šljunak potočni.
Kast gullet ditt i moldi ned - Ofir-gull millom bekkjesteinar.
25 Svesilni će postat' tvoje suho zlato, on će biti tvoje gomile srebrene.
Allvald skal vera då ditt gull og haugar utav sylv for deg.
26 Da, Svesilni bit će tvoje radovanje, i lice ćeš k Bogu dizati slobodno.
Då skal du frygda deg i Allvald, di åsyn lyfta upp til Gud.
27 Molit ćeš mu se, i uslišat će tebe, ispunit ćeš što si mu zavjetovao.
Og når du ropar, vil han høyra, so du kann halda det du lovar.
28 Što god poduzeo, sve će ti uspjeti, i putove će ti obasjavat' svjetlost.
Det du deg etlar, skal du vinna, og ljos skal skina på din veg.
29 Jer, on ponizuje ponos oholima, dok u pomoć smjernim očima pritječe.
Gjeng vegen ned, du ropar: «Upp!» Han hjelpar den bljug-øygde mann.
30 Iz nevolje on izbavlja nevinoga; i tebe će spasit' tvoje čiste ruke.”
Ja, ikkje-skuldfri mann han bergar, frelst vert han ved di reine hand.»
