Jeremija 12

1 Prepravedan si, Jahve, da bih se mogao s tobom parbiti. Samo bih jedno s tobom raspravio: Zašto je put zlikovaca uspješan? Zašto podmuklice uživaju mir?

Pravičen si ti, oh Gospod, ko se pravdam s teboj, vendar mi pusti govoriti s teboj o tvojih sodbah: »Zakaj pot zlobnih uspeva? Zakaj so srečni vsi tisti, ki postopajo zelo zahrbtno?«

2 Ti si ih posadio, i oni se ukorijeniše, rastu i plod donose. Al' si bliz samo ustima njihovim, a daleko im od srca.

Zasadil si jih, da, zakoreninili so se, rastejo, da, prinašajo sad. Blizu si v njihovih ustih in daleč od njihovih notranjosti.

3 No ti, Jahve, mene poznaješ i vidiš; ispitao si srce moje, ono je s tobom. Odvedi ih kao jagnjad na klanje, sačuvaj ih za dan pokolja.

Toda ti, oh Gospod, me poznaš, videl si me in preizkusil si moje srce do tebe. Potegni jih ven kakor ovce za klanje in jih pripravi za dan klanja.

4 Dokle će zemlja tugovati, dokle će trava na svem polju sahnuti? Zbog opačine njezinih stanovnika ugiba stoka i ptice! Jer govore: Bog ne vidi naših putova.

Doklej bo dežela žalovala in zelišča vsakega polja venela zaradi zlobnosti tistih, ki prebivajo v njej? Živali so použite in ptice, ker so rekli: »Ne bo videl našega zadnjega konca.«

5 Ako s pješacima trčeći sustaješ, kako ćeš se s konjima utrkivati? Kad ni u mirnoj zemlji nemaš uzdanja, kako ćeš onda kroz guštare jordanske?

»Če si tekel s pešci in če so te utrudili, kako lahko potem tekmuješ s konji? In če so te utrudili v deželi miru, v kateri zaupaš, kako boš potem storil v naraščanju Jordana?

6 Jer su i braća tvoja i obitelj tvoja licemjerni prema tebi! I oni te iza leđa ocrnjuju na sva usta. Ne vjeruj im kad ti zbore umilno.

Kajti celo tvoji bratje in hiša tvojega očeta, celo oni so zahrbtno postopali s teboj; da, za teboj so poklicali množico. Ne verjemi jim, čeprav ti govorijo lepe besede.

7 Ostavih dom svoj, napustih baštinu svoju; miljenicu srca svoga dadoh u ruke dušmana njenih.

Zapustil sem svojo hišo, zavrgel svojo dediščino, srčno ljubljeno svoje duše sem predal v roko njenih sovražnikov.

8 Baština moja postade za me kao lav u šumi. Zarikao je na me, zato ga zamrzih.

Moja dediščina mi je kakor lev v gozdu; ta vpije proti meni, zatorej sem jo zasovražil.

9 Zar je baština moja šarena ptica oko koje odasvud druge slijeću? Hajde, skupite se, sve divlje zvijeri, dođite žderati.

Moja dediščina mi je kakor lisasta ptica, ptice naokoli so zoper njo. Pridite, zberite se vse ve zveri polja, pridite žret.

10 Mnogi pastiri opustošiše moj vinograd, zgaziše nasljedstvo moje; dragu mi baštinu pretvoriše u golu pustinju,

Mnogo pastirjev je uničilo moj vinograd, moj delež so pomendrali pod stopalom, moj prijeten delež so naredili zapuščeno divjino.

11 pretvoriše u pustoš, žalosna je pustoš preda mnom. Sva je zemlja pusta jer nikog u srce ne dira.

Naredili so jo zapuščeno in zapuščena je žalovala k meni; celotna dežela je zapuščena, ker si noben človek tega ne jemlje k srcu.

12 Preko svih goleti pustinjskih nagrnuše pustošnici. Jer u Jahve je mač što proždire: s jednog kraja zemlje do drugog nema mira nijednome tijelu.

Plenilci so skozi divjino prišli na vse visoke kraje, kajti Gospodov meč bo požiral od enega konca dežele celo do drugega konca dežele; nobeno meso ne bo imelo miru.

13 Sijahu pšenicu, a požeše trnje: iscrpli se bez koristi. Stide se uroda svoga sve zbog jarosti Jahvine.

Sejali so pšenico, toda želi bodo trnje; položili so se v bolečino, toda ne bo jim koristilo. Sram jih bo tvojih poplačil, zaradi krute Gospodove jeze.«

14 Ovako govori Jahve: “Sve zle susjede svoje, koji su dirnuli u baštinu što sam je dao narodu svome Izraelu, ja ću iščupati iz zemlje njihove. Ali dom Judin iščupat ću isred njih.

Tako govori Gospod zoper vse moje hudobne sosede, ki se dotikajo dediščine, za katero sem svojemu ljudstvu Izraelu dal, da jo podeduje: »Glej, izruval jih bom iz njihove dežele in Judovo hišo bom izruval izmed njih.

15 A kad ih iščupam, ponovo ću im se smilovati i povesti natrag, svakoga na baštinu i zemlju njegovu.

Potem ko jih bom izruval, se bo zgodilo, da se bom vrnil in imel sočutje z njimi in jih bom ponovno privedel, vsakega človeka k njegovi dediščini in vsakega človeka k njegovi deželi.

16 Pa ako doista nauče putove naroda mojega i stanu se zaklinjati imenom mojim - 'Živoga mi Jahve' - kao što su učili moj narod da se zaklinje Baalom, tada će se opet nastaniti usred naroda moga.

In zgodilo se bo, če se bodo marljivo učili poti mojega ljudstva, da bodo prisegali pri mojem imenu: › Gospod živi, ‹ kakor so oni učili moje ljudstvo, da prisega pri Báalu, potem bodo pozidani v sredi mojega ljudstva.

17 Ako pak ne poslušaju, onda ću takav narod potpuno iščupati i zatrti” - riječ je Jahvina.

Toda če ne bodo ubogali, bom popolnoma izruval in uničil ta narod, « govori Gospod.