Djela apostolska 16

1 Stiže tako u Derbu i Listru. Ondje, gle, bijaše učenik neki imenom Timotej, sin neke pokrštene Židovke i oca Grka.

Potem je prišel v Derbe in Listro. In glej, tam je bil nek učenec, po imenu Timótej, sin neke ženske, ki je bila Judinja in je verovala, toda njegov oče je bil Grk,

2 Uživao je dobar glas među braćom u Listri i Ikoniju.

ki je bil pri bratih, ki so bili v Listri in Ikóniju, na dobrem glasu.

3 Pavao htjede da on pođe s njime pa ga uze i obreza zbog Židova koji bijahu u onim mjestima. Jer svi su znali da mu je otac Grk.

Njega je Pavel hotel vzeti s seboj in vzel ga je ter ga obrezal zaradi Judov, ki so bili v teh četrtih, kajti vsi so vedeli, da je bil njegov oče Grk.

4 I kako su prolazili gradovima, predavali su im za opsluživanje odredbe koje su apostoli i starješine utvrdili u Jeruzalemu.

In ko so šli skozi mesta, so jim izročali odloke, da se jih držijo, ki so bili odrejeni od apostolov in starešin, ki so bili v Jeruzalemu.

5 Tako se Crkve učvršćivahu u vjeri i broj im se danomice povećavao.

In tako so bile cerkve utrjene v veri in so številčno dnevno naraščale.

6 Prođoše Frigiju i galacijski kraj jer ih je Duh Sveti spriječio propovijedati riječ u Aziji.

Torej ko so šli skozi Frigijo in področje Galacije in jim je Sveti Duh prepovedal oznanjati besedo v Aziji,

7 Kad su došli do Mizije, htjedoše u Bitiniju, ali im ne dopusti Duh Isusov.

so potem, ko so prišli do Mízije, poskušali iti v Bitinijo, toda Duh jim ni dovolil.

8 Onda prođoše Miziju i siđoše u Troadu.

In šli so mimo Mízije in se spustili do Troáde.

9 Noću je Pavao imao viđenje: Makedonac neki stajaše i zaklinjaše ga: “Prijeđi u Makedoniju i pomozi nam!”

Ponoči pa se je Pavlu prikazalo videnje: »Tam je stal Makedonec in ga prosil, rekoč: ›Pridi sem v Makedonijo in nam pomagaj.‹«

10 Nakon viđenja nastojasmo odmah otputovati u Makedoniju, uvjereni da nas Bog zove navješćivati im evanđelje.

In po tem, ko je imel videnje, smo si takoj prizadevali iti v Makedonijo, ker smo brez dvoma sklepali, da nas je poklical Gospod, da jim oznanimo evangelij.

11 Otplovismo iz Troade i zaputismo se ravno u Samotraku pa sutradan u Neapol,

Zato smo, ko smo dvignili sidro iz Troáde, prispeli z ravno smerjo v Samotrake in naslednjega dne v Neápolo

12 a odande u naseobinu Filipe - grad prvog dijela Makedonije. U tom se gradu zadržasmo nekoliko dana.

in od tam v Filípe, ki je glavno mesto tega dela Makedonije ter [rimska] kolonija. In v tem mestu smo prebivali nekaj dni.

13 U dan subotni iziđosmo izvan gradskih vrata k rijeci, gdje smo mislili da će biti bogomolja. Sjedosmo i stadosmo govoriti okupljenim ženama.

In na šabat smo odšli iz mesta k bregu reke, kjer je bila običajno molitev in se usedli ter govorili ženskam, ki so tja zahajale.

14 Slušala je tako i neka bogobojazna žena imenom Lidija, prodavačica grimiza iz grada Tijatire. Gospodin joj otvori srce, te ona prihvati što je Pavao govorio.

In neka ženska, po imenu Lidija, prodajalka škrlata, iz mesta Tiatira, ki je oboževala Boga, nas je poslušala, katere srce je Gospod odprl, da je prisluhnila besedam, ki jih je govoril Pavel.

15 Pošto se pak krsti ona i njezin dom, zamoli: “Ako smatrate da sam vjerna Gospodinu, uđite u moj dom i ostanite u njemu.” I prisili nas.

In ko je bila krščena ona in njena družina, nas je rotila, rekoč: »Če ste me presodili, da sem zvesta Gospodu, pridite v mojo hišo in ostanite tam.« In primorala nas je.

16 Jednom nas na putu u bogomolju sretne neka ropkinja koja je imala duha vračarskoga i gatajući donosila veliku dobit svojim gospodarima.

In pripetilo se je, ko smo šli k molitvi, da nas je srečala neka gospodična, obsedena z duhom vedeževanja, ki je z napovedovanjem usode prinašala veliko dobička svojim gospodarjem.

17 Pošla je za Pavlom i za nama te vikala: “Ovi su ljudi sluge Boga Svevišnjega; navješćuju vam put spasenja.”

Ta je sledila Pavlu in nam ter vpila, rekoč: »Ti ljudje so služabniki Boga najvišjega, ki nam kažejo pot rešitve duš.«

18 To je činila mnogo dana. Pavlu to napokon dodija pa se okrenu i reče duhu: “Zapovijedam ti u ime Isusa Krista: iziđi iz nje!” I iziđe toga časa.

In to je počela mnogo dni. Toda Pavel se je užaloščen obrnil in duhu rekel: »Zapovedujem ti v imenu Jezusa Kristusa, da prideš iz nje.« In še isto uro je prišel ven.

19 Kad njezini gospodari vidješe da im nesta nade u dobit, pograbiše Pavla i Silu te ih odvukoše na trg pred glavare.

In ko so njeni gospodarji videli, da je izginilo upanje na njihov dobiček, so ujeli Pavla in Sila ter ju zvlekli na trg k vladarjem

20 Privedoše ih pretorima i rekoše: “Ovi ljudi uznemiruju naš grad. Židovi su

in ju privedli k oblastnikom, rekoč: »Ta moža, ki sta Juda, delata našemu mestu silne težave

21 te šire običaje kojih mi Rimljani ne smijemo ni prihvatiti ni držati.”

ter učita običaje, ki za nas, ki smo Rimljani, niso zakoniti za sprejetje niti za obeleževanje.«

22 Nato svjetina nahrupi na njih, a pretori trgoše s njih odijelo i zapovjediše da se išibaju.

In množica je skupaj vstala proti njima in oblastniki so jima raztrgali njuna oblačila ter ukazali naj ju pretepejo.

23 Pošto ih izudaraše, bace ih u tamnicu i zapovjede tamničaru da ih pomno čuva.

In ko so nanju položili mnogo udarcev z bičem, so ju vrgli v ječo ter ječarju ukazali, naj ju varno straži.

24 Primivši takvu zapovijed, uze ih on i baci u nutarnju tamnicu, a noge im stavi u klade.

Ta ju je, ker je prejel tak ukaz, pahnil v notranjo ječo in njuna stopala pričvrstil v kladi.

25 Oko ponoći su Pavao i Sila molili pjevajući hvalu Bogu, a uznici ih slušali.

Ob polnoči pa sta Pavel in Sila molila ter pela hvalnice Bogu, jetniki pa so ju poslušali.

26 Odjednom nasta potres velik te se poljuljaše temelji zatvora, umah se otvoriše sva vrata, i svima spadoše okovi.

In nenadoma je bil močan potres, tako da so bili zamajani temelji ječe in takoj so se vsa vrata odprla in vezi vseh so bile odvezane.

27 Tamničar se prenu oda sna pa kad ugleda tamnička vrata otvorena, trgnu mač i samo što se ne ubi misleći da su uznici pobjegli.

In čuvaj ječe, ki se je prebudil iz svojega spanja in videl vrata ječe odprta, je izvlekel svoj meč in se hotel ubiti, ker je mislil, da so jetniki pobegnili.

28 Ali Pavao povika iza glasa: “Ne čini sebi nikakva zla! Svi smo ovdje!”

Toda Pavel je z močnim glasom zaklical, rekoč: »Ne stôri si ničesar hudega, kajti vsi smo tukaj.«

29 Onaj nato zaiska svjetlo, uleti i dršćući baci se pred Pavla i Silu;

Ta je potem zahteval luč in skočil noter in drhteč prišel ter padel dol pred Pavla in Sila

30 izvede ih i upita: “Gospodo, što mi je činiti da se spasim?”

in ju privedel ven ter rekel: »Gospoda, kaj moram storiti, da bom rešen?«

31 Oni će mu: “Vjeruj u Gospodina Isusa i spasit ćeš se - ti i dom tvoj!”

In onadva sta rekla: »Veruj v Gospoda Jezusa Kristusa in rešen boš ti in tvoja hiša.«

32 Onda navijestiše riječ Gospodnju njemu i svima u domu njegovu.

In Gospodovo besedo sta govorila njemu in vsem, ki so bili v njegovi hiši.

33 Te iste noćne ure uze ih, opra im rane pa se odmah krsti - on i svi njegovi.

In še isto uro noči ju je vzel ter umil njune udarce in nemudoma je bil krščen on in vsi njegovi.

34 Onda ih uvede u dom, prostre stol te se zajedno sa svim domom obradova što je povjerovao Bogu.

In ko ju je privedel v svojo hišo, je pred njiju postavil jed ter se veselil, ker je z vso svojo hišo veroval v Boga.

35 Kad se razdani, poslaše pretori liktore s porukom: “Pusti te ljude!”

In ko je bil dan, so oblastniki poslali narednike, rekoč: »Izpusti tista človeka.«

36 Tamničar to priopći Pavlu: “Pretori, reče, poručiše da vas pustim. Iziđite dakle sad i pođite u miru!”

In čuvaj ječe je te besede povedal Pavlu: »Oblastniki so poslali, naj vaju izpustim. Sedaj torej odidita in pojdita v miru.«

37 Nato im Pavao odvrati: “Javno su nas neosuđene išibali, nas rimske građane, i bacili u tamnicu. A sada da nas potajno izbace? Nipošto, nego neka oni sami dođu i izvedu nas!”

Vendar jim je Pavel rekel: »Naju, ki sva Rimljana, so neobsojena javno pretepli in naju vrgli v ječo. In sedaj naju mečejo ven na skrivaj? Ne, resnično, temveč naj sami pridejo in naju spravijo ven.«

38 Liktori to jave pretorima. Oni su se uplašili kada doznaše da su Rimljani.

In naredniki so te besede povedali oblastnikom in ko so slišali, da sta bila Rimljana, so se zbali.

39 Zato dođu da ih nagovore pa ih izvedu i zamole da odu iz grada.

In prišli so ter ju rotili in ju privedli ven ter od njiju želeli, da odideta iz mesta.

40 Izišavši iz tamnice, oni pođu k Lidiji, pogledaju i obodre braću pa odu.

In odšla sta iz ječe ter vstopila v Lidijino hišo; in ko sta videla brate, sta jih potolažila ter odšla.