Joba 7
1 “Diklai hman ah hlanghing hamla caempuei a om moenih a? A khohnin te kutloh kah khohnin banghui ni.
Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?
2 Sal bangla hlipkhup a hloep tih kutloh bangla a bisai a lamtawn.
Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,
3 Ka taengah a poeyoek la a hla ka pang van tih thakthaenah hlaem he kai hamla a khueh.
tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.
4 Ka yalh tih, ‘Me vaengah nim ka thoh ve?’ ka ti. Khoyin loh puh tih hlaemhmah duela yuthonah khaw ka cung.
Ko se uležem, rečem: ›Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.
5 Ka saa loh a rhit a bai, ka vin dongkah laipi tiknong khaw uet tih a tuei.
Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu; moja koža je razpokana in postala je gnusna.
6 Ka khohnin loh tampai lakah bawn tih lungli lungla la ngaiuepnah bawt.
Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.
7 Ka hingnah mueihla he poek lah. Hnothen hmuh ham khaw ka mik loh mael voel mahpawh.
Oh, spomnite se, da je moje življenje veter. Moje oko ne bo več videlo dobrega.
8 Kai aka so mik loh kai m'mae voel mahpawh. Na mik te kai soah om dae kai ka om voel pawh.
Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.
Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor. (Sheol h7585)
10 A im la koep mael pawt vetih, a hmuen loh anih hmat voel mahpawh.
Ne bo se več vrnil k svojemu domu niti ga njegov kraj ne bo več poznal.
11 Te dongah kai khaw ka ka tuem mahpawh. Ka mueihla khobing doela ka thui vetih. Ka hinglu khahing doela ka lolmang pueng ni.
Zato ne bom zadrževal svojih ust; govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.
12 Kai he tuipuei tuihnam tih nim, kai soah thongim na khueh.
Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?
13 Ka soengca loh kai n'hloep bitni, ka thingkong loh ka kohuetnah te a phueih bitni ka ti.
Ko rečem: ›Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo, ‹
14 Mueimang neh kai nan rhihyawp sak tih, olphong neh kai nan let sak.
takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,
15 Ka hinglu loh ka rhuhrhong lakah khaknah neh dueknah ni a coelh.
tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.
16 Ka kohnue coeng, kumhal duela ka hing mahpawh, kai he n'toeng laeh, ka khohnin khaw a honghi ni.
To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.
17 Mebang hlanghing lae amah na pantai sak tih, a taengah na lungbuei na khueh te.
Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?
18 Anih te mincang ah na cawh tih mikhaptok ah ni anih te na loepdak.
Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?
19 Balae tih kai lamloh na mangthung pawt eh? Ka timtui ka dolh hil kai nan rhael moenih.
Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?
20 Hlang aka kueinah nang taengah ka tholh tih balae ka saii? Balae tih kai he na kutnoek la nan khueh. Te dongah kai ham tah hnorhih la ka om coeng.
Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh ti, varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?
21 Te dongah ka boekoek he na phueih tih kai kah thaesainah he nan khoe mai pawt lae? Laipi khuila ka yalh pawn ni. Kai nan toem cakhaw ka om voel moenih,” a ti nah.
Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.«
