< Job 7 >
1 ¿No tiene el hombre su tiempo ordenado de problemas en la tierra? ¿Y no son sus días como los días de un siervo trabajando para el pago?
Mar ni določen čas za človeka na zemlji? Mar niso njegovi dnevi prav tako podobni najemnikovim dnevom?
2 Como un sirviente que desea las sombras de la noche, y un obrero buscando su pago.
Kakor si služabnik iskreno želi sence in kakor najemnik gleda za nagrado svojega dela,
3 Así que tengo para mi herencia meses de dolor sin ningún propósito, y me dan noches de cansancio.
tako sem prisiljen, da posedujem mesece ničnosti in naporne noči so mi določene.
4 Cuando voy a mi cama, digo: ¿Cuándo será la hora de levantarme? pero la noche es larga, y estoy cambiando de lado a lado hasta la luz de la mañana.
Ko se uležem, rečem: ›Kdaj bom vstal in bo noč minila? Poln sem premetavanja sem ter tja do jutranjega svitanja.
5 Mi carne está cubierta de gusanos y; mi piel se endurece y luego se agrieta y supura de nuevo.
Moje meso je pokrito z ličinkami in grudami prahu; moja koža je razpokana in postala je gnusna.
6 Mis días van más rápido que el hilo del trabajador de la tela, y terminan sin esperanza.
Moji dnevi so bolj nagli kakor tkalski čolniček in preživeti so brez upanja.
7 Oh, ten en cuenta que mi vida es un soplo: mi ojo nunca volverá a ver lo bueno.
Oh, spomnite se, da je moje življenje veter. Moje oko ne bo več videlo dobrega.
8 El ojo del que me ve ya no me verá más: tus ojos estarán sobre mí, y dejaré de ser.
Oko tistega, ki me je videlo, me ne bo več videlo. Tvoje oči so na meni, mene pa ni.
9 Una nube que pasa y se desvanece y se va; así es el que desciende al inframundo no vuelve a subir. (Sheol )
Kakor je oblak použit in izginil proč, tako kdor gre dol h grobu, ne bo več prišel gor. (Sheol )
10 Él no regresará a su casa, y su lugar no tendrá más conocimiento de él.
Ne bo se več vrnil k svojemu domu niti ga njegov kraj ne bo več poznal.
11 Por eso no callaré la boca; Dejaré que las palabras salgan de ella en el dolor de mi espíritu, mi alma hará un clamor amargo.
Zato ne bom zadrževal svojih ust; govoril bom v tesnobi svojega duha, pritoževal se bom v grenkobi svoje duše.
12 ¿Soy una bestia de mar, que me pusiste a vigilar?
Mar sem morje ali kit, da ti postavljaš stražo nad menoj?
13 Cuando digo: En mi cama tendré consuelo, allí descansaré de mi enfermedad;
Ko rečem: ›Moja postelja me bo tolažila, moje ležišče bo lajšalo mojo pritožbo, ‹
14 Entonces me envías sueños y visiones de miedo;
takrat me ti strašiš s sanjami in me prek videnj spravljaš v grozo,
15 Mi alma escoge la asfixia, prefiero la muerte. que a está vida.
tako da moja duša raje izbira dušenje in smrt, kakor pa moje življenje.
16 No tengo deseos de vivir, ¡no viviría para siempre! Aléjate de mí, porque mis días son como un aliento.
To se mi gabi. Ne bi hotel živeti večno. Pustite me samega, kajti moji dnevi so ničevost.
17 ¿Qué es el hombre, que lo has hecho grande, y que tu atención está fija en él,
Kaj je človek, da bi ga ti poveličeval? In da bi svoje srce naravnal nanj?
18 ¿Y que tu mano está sobre él cada mañana, y que lo estás poniendo a prueba cada minuto?
Da bi ga ti obiskoval vsako jutro in ga preizkušal vsak trenutek?
19 ¿Cuánto tiempo pasará antes de que tus ojos se aparten de mí, para que pueda tener un minuto de espacio para respirar?
Kako dolgo ne boš odšel od mene niti me ne boš pustil samega, dokler ne pogoltnem svoje sline?
20 Si he hecho algo malo, ¿qué te he hecho a ti, oh guardián de los hombres? ¿Por qué me has hecho un blanco para tus golpes, de modo que soy una carga para mi mismo?
Grešil sem. Kaj ti bom storil, oh ti, varuh ljudi? Zakaj si me postavil kakor znamenje zoper tebe, tako da sem breme samemu sebi?
21 ¿Y por qué no quitas mi pecado, y dejas que mi maldad termine? porque ahora voy al polvo, y me buscará con cuidado, pero ya no existiré.
Zakaj ne odpustiš mojega prestopka in ne odvzameš moje krivičnosti? Kajti sedaj bom spal v prahu in iskal me boš zjutraj, toda mene ne bo.«