Psalmi 72

1 Za Salomona: Bog, sodbe svoje kralju daj in pravico svojo sinu kraljevemu.

2 Sodi naj ljudstvo tvoje pravično, in uboge tvoje po pravici.

3 Mir naj ljudstvu gore rodé, in griči zavoljo pravice.

4 Rešil bode ljudstva siromake, otél ubogih sinove, a zdrobil zatiralca.

5 Čestili te bodejo, dokler bode solnce, in dokler bode trajal mesec do večnega róda.

6 Kakor ko pride dež nad travo pokošeno, ko deževje, moča zemlji,

7 Bode v cvetu o času njegovem pravični, in mirú obilost, dokler da ne bode meseca.

8 In gospodoval bode od morja do morja in od reke do mej zemljé.

9 Pred njim se bodo klanjali in čestili ga tujci; in prah bodejo lizali sovražniki njegovi.

10 Kralji morski in otočani nosili mu bodejo darí; kralji iz Sabeje in Sabe prinesó mu darilo.

11 Dâ, klanjali se bodo vsi kralji; vsi narodi mu bodejo služili.

12 Ker rešil bode ljudstvo vpijoče, in ubozega, kateremu ne bode pomočnika.

13 Prizanašal bode siromaku in potrebnemu, in duše potrebnih bode rešil.

14 Zvijače in silovitosti bode otél njih dušo; tako draga je njih kri v očeh njegovih.

15 Torej, dokler bode živel, dajal mu bode zlata Sabejskega, in prosil bode zanj neprestano, ves dan ga blagoslavljal.

16 Kjer bode peščica pšenice na zemlji, na vrhu gorâ, majal se bode kakor Libanon sad njegov, in cveli bodejo meščani kakor trava zemeljska.

17 Imé njegovo bode vekomaj; dokler bode solnce, poganjalo bode ime njegovo; in blagoslavljajoč se v njem bodo ga blagrovali vsi narodi.

18 Slava Gospodu, Bogu, Izraelovemu, kateri sam dela čuda.

19 In blagoslovljeno ime slave njegove vekomaj, in slave njegove naj se napolni vsa zemlja; zgôdi se, in zgôdi se!

20 Konec je molitev Davidovih, sina Izajevega.