Psalmorum 139
1 In finem, psalmus David. [Domine, probasti me, et cognovisti me;
Načelniku godbe: psalm Davidov. Gospod, preiskuješ me in spoznavaš.
2 tu cognovisti sessionem meam et resurrectionem meam.
Ti poznavaš sedenje moje in vstajanje moje; misel mojo umeš od daleč.
3 Intellexisti cogitationes meas de longe; semitam meam et funiculum meum investigasti:
Hojo mojo in ležo mojo obsezaš, in znana so ti vsa pota moja.
4 et omnes vias meas prævidisti, quia non est sermo in lingua mea.
Ko ni še govor na jeziku mojem, glej, Gospod, poznaš ga vsega.
5 Ecce, Domine, tu cognovisti omnia, novissima et antiqua. Tu formasti me, et posuisti super me manum tuam.
Zadaj in spredaj me obdajaš, in name pokladaš roko svojo.
6 Mirabilis facta est scientia tua ex me; confortata est, et non potero ad eam.
Prečudovita je vednost tvoja, da bi te varal; visoka je, ne morem je preseči.
7 Quo ibo a spiritu tuo? et quo a facie tua fugiam?
Kam naj grem pred duhom tvojim, ali kam naj bežim pred tvojim obličjem?
Ko bi stopil na nebesa, tam si; ali bi ležišče izbral v grobu, glej tu si. (Sheol h7585)
9 Si sumpsero pennas meas diluculo, et habitavero in extremis maris,
Ko bi si vzel zarije peroti, da bi prebival na pokrajini morja,
10 etenim illuc manus tua deducet me, et tenebit me dextera tua.
Tudi tja bi me spremljala tvoja roka, in zgrabila bi me desnica tvoja.
11 Et dixi: Forsitan tenebræ conculcabunt me; et nox illuminatio mea in deliciis meis.
Ko bi pa rekel: Temé me bodo vsaj pokrile kakor z mrakom; vendar noč je svetloba okolo mene.
12 Quia tenebræ non obscurabuntur a te, et nox sicut dies illuminabitur: sicut tenebræ ejus, ita et lumen ejus.
Tudi temé ne morejo tako omračiti, da bi ti ne videl skozi; ampak noč razsvetljuje kakor dan, tako so temé kakor luč.
13 Quia tu possedisti renes meos; suscepisti me de utero matris meæ.
Ti namreč imaš v lasti ledvice moje; pokrival si me v telesu matere moje.
14 Confitebor tibi, quia terribiliter magnificatus es; mirabilia opera tua, et anima mea cognoscit nimis.
Slavim te zato, ker ogledujoč tista dela strmim, čudovita dela tvoja predobro pozna srce moje.
15 Non est occultatum os meum a te, quod fecisti in occulto; et substantia mea in inferioribus terræ.
Skrita ni tebi moja moč, odkar sem ustvarjen bil na skrivnem; umetno narejen, kakor v zemlje globočinah.
16 Imperfectum meum viderunt oculi tui, et in libro tuo omnes scribentur. Dies formabuntur, et nemo in eis.
Testo moje vidijo tvoje oči, in v knjigi tvoji je pisano vse to; od kar se je narejalo, ko ni bilo še nič tega.
17 Mihi autem nimis honorificati sunt amici tui, Deus; nimis confortatus est principatus eorum.
Zatorej pri meni, o kako dražestne so misli tvoje, o Bog mogočni! Kako preobila njih števila!
18 Dinumerabo eos, et super arenam multiplicabuntur. Exsurrexi, et adhuc sum tecum.
Našteval bi jih, a več jih je ko peska, čujem naj še s teboj.
19 Si occideris, Deus, peccatores, viri sanguinum, declinate a me:
O da bi pokončal, o Bog, krivičnega; in može krvoločne, rekoč: Poberite se izpred mene.
20 quia dicitis in cogitatione: Accipient in vanitate civitates tuas.
Kateri zoper tebe govoré pregrešno; kateri povzdigujejo nično sovražnike tvoje.
21 Nonne qui oderunt te, Domine, oderam, et super inimicos tuos tabescebam?
Ali ne sovražim, o Gospod, sovražnikov tvojih, in se ne mučim v zaničevanji do njih, ki se spenjajo zoper tebe?
22 Perfecto odio oderam illos, et inimici facti sunt mihi.
S popolnim sovraštvom jih sovražim; za neprijatelje so meni.
23 Proba me, Deus, et scito cor meum; interroga me, et cognosce semitas meas.
Preiskuj me, Bog mogočni, in spoznaj srce moje; izkusi me in spoznaj misli moje.
24 Et vide si via iniquitatis in me est, et deduc me in via æterna.]
In glej, hodim li po potu, tebi nadležnem; in vodi me po večnem potu.
